ponedeljek, 28. februar 2011

Rešitev ni popolna abstinenca...

Spet se bliža!
Čez dober teden se že 6. leto zapored začenja akcija 40 dni brez alkohola. Kot pravijo organizatorji, je glavni namen akcije opozoriti na posledice prekomernega uživanja alkohola ter izraziti solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja v družinah, nesreč v prometu in zaradi bolezni, ki so posledica alkohola. 
Letošnja akcija nosi naslov "Za več pravega veselja brez alkohola" in nam ponuja druge možnosti za pravo veselje:
  • pristni odnosi z našimi najbližjimi;
  • kultura in umetnost;
  • šport;
  • narava;
  • ...
Pred leti sem na forumu prvič odprl temo 40 dni brez alkohola. Takrat je bila to ena najbolj vročih tem, kresala so se mnenja...kasneje sem bil okrog tega raje bolj molčeč.
Jaz sem se takrat akciji pridružil in jo podaljšal na 60 dni, prav tako naslednje leto. Tretje leto sem zadevo podaljšal na 120 dni, lani jih je bilo 140. Pa ne, da bi bil zagovornik popolne abstinence. Jasno mi je, da so tisti, ki so kakorkoli žrtve prekomernega uživanja alkohola, za popoln pregon le-tega, imajo pač svoj (razumljiv) pogled na problematiko, podprt z vsak svojimi težkimi izkušnjami. Saj navsezadnje je res, prekomerno uživanje alkohola in zloraba kulture pitja je vzrok in povod mnogih nesreč in težkih življenskih zgodb. 
Za opis svojega odnosa do tega težko najdem prave besede, na internetu pa sem dobil članek, ki je dokaj blizu: govori o kulturi pitja (v tem primeru vina): Rešitev ni popolna abstinenca, ampak vzgoja za kulturo pitja!
Znano je, da so v vinu odkrili preko tisoč snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje zmernega uživalca vina...Alkohol je pravzaprav edina škodljiva snov, ki jo vsebuje vino, škodljiv vpliv pa onemogočimo z zmernostjo.

Citiram: "Vedno manj poznamo način pridelovanja hrane in vina, zato je tudi odnos do obojega vedno slabši; ni pravega spoštovanja. Koliko ur dela, znojnih kapelj in skrbi je potrebno za kos kruha, kozarec domačega vina! Sodobni človek pa tako z lahkoto vrže kos kruha v smeti, še pred nekaj desetletji pa je tak košček suhega kruha reševal življenja. Pa ne le pred leti, tudi danes. Osebne stiske in probleme vse prevečkrat utapljamo v alkoholu. Pri kupovanju nas prepričajo cenene ponudbe uvoženih pridelkov in izdelkov, domači pa ostajajo. Nas je res svet reklam povsem zaslepil?
Kultura pitja vina
Kultura pitja vina je povezana s pridelovanjem, trženjem in pitjem vina. Razvila se je v tradicionalno vinskih državah, kjer se vino pojavlja pri vseh pomembnih odločitvah v življenju posameznika, pa tudi v vsakdanjem življenju. Vino je danes pijača, ki jo znanstveno lahko obravnavamo z več vidikov. Kot pijačo, ki umiri razburjen želodec in dušo ter oplemeniti in dopolni hrano. V zmernih količinah ugodno vpliva na psihično in fizično počutje ter zdravje, če pa pretiravamo, se lahko hitro spremeni v strup. V vinu so namreč odkrili že preko tisoč snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje zmernega uživalca vina. Dvig kulture pitja vina, kar pomeni zmerno uživanje, ki je koristno za zdravje, pa lahko dosežemo le, če o vinu vemo več kot le to, da je prijetna alkoholna pijača.
Vzgoja za kulturo pitja in prehranjevanja
Problem torej ni v pridelovanju in ponudbi vina, ki na slovenskih vinorodnih območjih dosega visoko kakovost tudi v mednarodnem merilu, ampak kultura pitja vina. Pa ne gre le za številne težave z zasvojenostjo z alkoholom, velik problem predstavlja tudi zasvojenost s hrano. Ali ni prav vse to izziv za vzgojo, katere cilj je kultura pitja in prehranjevanja in ki se začne že pri najmlajših. Prvi korak v vzgoji pa je zagotovo vzgoja za zmernost na vseh področjih življenja. Le tako smemo upati, da se bo znižala tudi stopnja zasvojenosti z alkoholom.
Že modri Sirah je zapisal:
»Vino poživlja srce
in razveseljuje dušo, če ga
piješ o pravem času in zmerno.
Preveč popitega vina pa človeku zagreni dušo, povzroči razdraženost in nasilnost.
Pijanost razvname jezo neumnega v njegovo spotiko, zmanjšuje njegove zmožnosti in zadaja rane.« (Sir 31,28–30)

Mnogi trpijo zaradi nezmernega uživanja vina, ker se ne morejo prenehati utapljati v opojni pijači, le redki pa spoštljivo nazdravijo in popijejo kozarec žlahtne slovenske kapljice ob dobri hrani. Rešitev ni popolna abstinenca, ampak vzgoja za kulturo pitja. Bile so že poletne šole o kulturi pitja in upati smemo, da bo vzgoja za kulturo pitja in prehranjevanja kmalu tudi v srednješolskem predmetniku (ne le na kmetijskih in živilskih srednjih šolah).

Na spletnih straneh Večera v novembru 2009 smo lahko prebrali, kaj o pomenu vzgoje za kulturo pitja meni mag. Janez Valdhuber s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede: »O kulturi pitja vina, ki je del kulture pitja, ta pa del splošne kulture, so pred leti že bili poskusi izobraževanja v okviru poletnih šol. Srednješolci so med drugim lahko izvedeli, da je vino naravna in kulturna dobrina, da je del evropske civilizacije in da spoštljiv odnos do njega in njegovo zmerno uživanje človeka plemenitita. Ob takem poučevanju tudi zvemo, da je pri pitju kozarca vina dnevno in enkratnem tedenskem »napijanju« količina popitega sicer lahko enaka, učinki pa diametralno nasprotni. /…/ Prepričan sem, da je ustrezna oblika poučevanja mladih o kulturi pitja vina in drugih alkoholnih pijač eden najbolj učinkovitih načinov proti njihovi zlorabi. Ker pa so učinki vlaganj v vzgojo vidni šele na dolgi rok, se politika raje oklepa predvsem represivnih ukrepov s pogosto kratkoročnimi učinki. Tako bi morali v šolski sistem uvesti vsebine, kjer bi mlade poučili o kulturi pitja pa tudi prehranjevanja. Pri tem je seveda tako kot pri mnogih drugih področjih našega življenja pomembna zmernost.«" (Jana Podjavoršek)
 Če pa poslušamo tisti naš venček slovenceljskih idiotizmov (gostilna, gostilna...je moj dom itd.), bz naštevanje, je preveč tega, ampak mi gredo lasje pokonci...
Kakorkoli že, akciji se pridružujem 5 leto zapored, koliko časa, sedaj še ne morem napovedati, a začenjam en teden prej, torej jutri, za kar imam pa tudi svoje razloge!
Pa na zdravje!


  

nedelja, 27. februar 2011

ČAS

Čas gre naprej. Hiti. Nikoli ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost. Ne vemo, kaj nas čaka. Življenje danes je že zelo drugačno od tistega pred 10 leti, sploh pa pred 20 ali 30 leti.
Ljudje smo prilagodljivi. Vsaj večina. Trudimo se.
Vendar je razumljivo, da se starejši nedeljski voznik težko prilagaja sedanji gostoti prometa in temu prirejenjim pravilom. Pa ga srečaš v krožnem križišču!!
Starejši in računalništvo? Mi ga v OŠ in SŠ še nismo imeli, danes brez tega ne gre, danes je to način življenja. Prav (moja!) računalniška nepismenost je odigrala glavno vlogo pri neuspešnem poskusu ustanavljanja Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih pred dobrimi 10 leti.
Eno je zarečeni kruh. Drugo je življenje samo, ki te sčasoma pripelje do nečesa, kar si si nekdaj za sveto govoril, da nikoli ne boš...

"Vsakdo lahko kadarkoli ugotovi, da naši rojstni listi niso nezmotljivi. Poznamo dvajsetletne starce in sedemdesetletne mladeniče. Starati se in biti star pomeni dvomiti o življenju, uživati v obžalovanju preteklosti ali odpovedati se boju. Vsakdanji rek trdi, da je človek, ki se umakne in izgubi sleherno zanimanje za življenje in delo, blizu svojega konca.
Z veseljem se prilagajajte novim okoliščinam in ostali boste mladi: vsakdanjost in okorelost sta naša sovražnika. Dokler nas ne dobita v kremplje, ostane telo še vedno živahno." (citat Marcelle Auclair)

sobota, 19. februar 2011

Resistance

Vozim se. Vračam se z malo daljšega današnjega sprehoda, cca 3 ure in pol. Radio. Lovi...pa ne lovi...pa preklaplam...Ujamem lokalno radijsko postajo, muska je, flanc ne trpim, nič ne hrešči, zato pustim. Opa, pa še dobr komad. Vau! celo odličen. Kaj pa je to? Bo pa ja potem spiker povedal, kaj poslušamo!! Konec komada...no, daj povej, proooosim! Pa se oglasi spikerica in pravi: Kar zamudite, poglejte na www. itd.!! Aja??? Tudi prav. Pa mi ni bilo treba. Guglam refren, ki mi je ostal v glavi in najdem, s prve!
MUSE - Resistance

 

četrtek, 17. februar 2011

Into the Wild

Življenje...

Življenje je zapleteno.
Nekateri pravijo: življenje ni praznik, je delovni dan.
Spet drugi menijo: kakršnega si sami naredimo!
Delno je tako, na marsikaj lahko sami vplivamo. Če ne drugega, lahko vplivamo na svoj pogled na življenje. Dogodke si lahko razlagamo tako ali drugače. Nekatere povsem isti dogodki podrejo na tla, druge pustijo hladne, tretjim pa lahko pomenijo celo nov zagon. Nekatere življensko "dno" pripelje do samouničenja, nekaterim pa pokaže nove poti...odriv z dna, v novo življenje... kot feniks!
Nekateri trdijo, da lahko sami veliko vplivamo na to, kaj se nam bo zgodilo. Če razmišljamo le o zdravju in sreči, ju bomo deležni. Nasprotno, če se nečesa bojimo, te negativne dogodke prav tako prikličemo in slej ko prej nas bo to tudi doletelo.Teorije ali resnica. Resnica ali le "farbanje" samega sebe?? Če nekdo dobro shaja s tako življensko filozofijo, zakaj pa ne??
A je pomembno še kaj drugega! Ali smo na trnovi poti skozi življenje sami ali pa nas obkrožajo drugi! Če imamo okrog sebe krog čudovitih ljudi, pravih prijateljev (kar je zelo odvisno od nas samih), se bomo veliko laže sprehodili skozi težke trenutke življenja. Če smo samozadostni, če ne maramo ljudi (in, začuda, tudi oni nas ne), bomo v težkih trenutkih ostali na poti sami...

V današnjem svetu je vsak optimizem nekako skregan s kruto realnostjo. A kakršnakoli že ta je, optimisti veliko laže shajajo kot pesimisti! Morda je pa najbolje ne preveč se obremenjevati z vsem tistim, kar nam nudijo (ali vzamejo) predstavniki ljudstva (sreča naša, da jih imamo >ironic<  )  in se bolj zanašati na samega sebe in lastno iznajdljivost.
Ja, življenje ni hitra cesta brez ovinkov.


"Življensko potovanje ni asfaltirano, ni svetlo obsijano in nima nikakršnih cestnih znakov.
Kamnita pot skozi divjino je!"  (Dr. M. Scott Peck)

sobota, 12. februar 2011

forumaš

Tole pa ni več čist normaln!
Kaže, da me je Miha sprovociral, no ja, bolje, če rečem, da je prižgal zeleno luč. Danes sem spontano spisal 14 prispevkov na najboljšem forumu na svetu: TEKAŠKEM FORUMU!!
Različni prispevki, različne teme, včasih samo (neumestne) pripombe, komentarji, včasih pa tudi kaj daljšega (kar pa še ne pomeni, da kaj več vrednega).
Ampak včasih mislim, da bi moral kaj napisati, pa ne gre. Danes je očitno tak dan, da gre samo od sebe.
LP

torek, 08. februar 2011

Na parobku sede

Za vasjo,
na parobku sede,
uživam na soncu
vzhičen nad lepoto narave.

S pogledom se sprehodim skozi vas
do svetga Marka na pomolu
visoko nad grapami,
pa levo navzgor proti Ratitovškim strminam
in čez hribovje v desno
Koprivnik in Blegoš, pa Črni vrh in prek Davče do Porezna.

Spomini...
Kolikokrat sem že hodil po teh poteh
in bogdaj, da bi še velikokrat lahko.

Obkrožen s tišino...
Tukaj čas se ustavi in
človek res lahko najde svoj
notranji mir.

O, da bi le lahko tukaj ostal,
da mi ne bi bilo že jutri
treba spet v dolino,
v raboto, v vsakdanjika norijo.
 

sobota, 05. februar 2011

Izgovori s težo



Dobro jutro!

Doma sem, kar pomeni, da nisem z Borisom in Gregorjem nekje v okolici Dola, niti s četo Tekaškega foruma na lepi Šentiljski...Saj nikoli nisem rekel, da bom šel, sem pa namignil, da me stvar zanima. Pa tudi ne mislim, da bi se moral kakorkoli opravičevati, a sedajle se mi ravno piše, tale dnevnik je pa tako prikladen za besedičenje.

Torej, kot prvo, sva včeraj zvečer, ko sem prišel domov, skovala majhen načrt. Sicer mi je pustila proste roke, če bi se odločil za Šentilj, bi pač šel. A po drugi strani- če sem cele dneve zdoma, je prav, da sva vsaj proste dni malo več skupaj, jaz pa nočem (in ne morem) biti tako egoističen...Ponujena alternativa je bila dovolj močna.

Vlogo pri tem pa je, kot drugo, imel en precej banalen razlog: že dva dni sem se v službo vozil skoraj brez goriva, v rdečem območju. Zvečer je pumpa itaq že zaprta. In kje bi danes ponoči, ko bi se peljal proti Šentilju, naletel na prvo NON-STOP črpalko. Ali bi sploh prišel do nje ali pa bi nekje obtičal?

Takle mamo!

sreda, 02. februar 2011

Naslov...

Spominjam se leta nazaj ene oddaje z Marjanom Ogrincem, "glasbenim kritikom in teoretikom, specializiranim za proučevanje rock glasbe", ko je predstavljal zadnjo ploščo Ramonsov Adios Amigos. Na njej je bil tudi komad Got Alot To Say z zelo minimalističnim besedilom v trajanju manj kot dveh minut (1:41). In pravi Marjan: "tako kot naši politiki: tolk mam za povedat, pa se zdaj ne morm spomnit!" Kakorkoli že, komentar je še kako aktualen tudi danes, vsi bi zelo velik govorl, naredl pa nič...men je komad dober, naslov pa pravi za bluzenje...