petek, 30. november 2012

Nastopači

Verjetno je večini znano nastopaštvo tekmovalcev v posameznih športih, npr. boksu, od Claya naprej ( " Znan je bil tudi po svojem običaju, da je pred dvobojem zmerjal svojega nasprotnika po televiziji in včasih tudi osebno, pogosto v rimah")...
Ameriški pristop k pojmovanju športa, prezentiran predvsem v "njihovih" ekipnih športih: ameriški nogomet, zvezdniški košarkarji... ko vidiš to sceno, ko vidiš, na kaj padajo onstran luže, se ti razjasni tudi uspeh tovrstnih tipov. Pa pustimo vice o Chucku...le to mi ni jasno, zakaj morajo s tem sranjem posiljevati tudi nas...(in zakaj se s tem obremenjujem, vsak daljinc ima svoje gumbe za preklapljanje ter on/off).

Gremo naprej:
Bicikel.com, številka 9, letnik 5, 4.9.2011 (pred več kot letom dni), intervju s šprinterjem Maticem Osovnikarjem, povzemam samo vic, ki "v bistvu sploh ni vic, saj sta to vpletena izjavila v intervjujih" (kot odgovor na vprašanje, ali je Usian Bolt res šprinterski kralj). Torej:
Asafo Powella so spraševali, kako vidi sebe kot šprinterja in odvrnil je, da so ga bogovi poslali na Zemljo, da pokaže, kako se hitro teče. Odgovor so novinarji posredovali Boltu, ki je pogledal naokoli, se zamislil in mirno dejal: "Ne spomnim se, da bi kogarkoli pošiljal na Zemljo."

In vprašanje: ali se taki primeri "športnih napihnjencev" pojavljajo tudi v vzdržljivostnih športih ali pa morda dolgotrajni napori dovolj "prečistijo možgane", da ostajamo v okvirih "športnega obnašanja"??

Zgolj razmišljam...

nedelja, 18. november 2012

Ni lepšega...

...kot v petek po službi priti domov in čimhitreje skufrat v Danje, posebno še, če prej zaradi norišnice v službi in delovnih sobot cel mesec to ni bilo možno.
Niti na misel mi ne pride udeležba na kakšni tekmi, v raju pod Ratitovcem se čas kar nekako ustavi.

Sejem pohištva je uspešno mimo, razstavljeni smo imeli dve kuhinji zelo različnega cenovnega razreda, žal jih v salonih ne bo mogoče videti, ker sta bili izdelani za znane kupce.

                                          Tale je cenejša, drugo morda prilepim kasneje, ko bo pri stranki...

  
Migam, kolikor mi dopušča čas: kadar sem doma tam nekje do 16. ure, se običajno še "spustim s ketne" in zagrizem v katerega od bližjih klancev in to je zaenkrat v povprečju 2x med tednom in potem še za vikend.

V Crikvenico letos ne grem: maraton bo čez 14 dni, a sedaj mi res ni do cestnih tekov, že dobra dva meseca sem 90% v klancih.

Srečanje kluba prijateljev GM40 bo 8. 12., za udeležbo se še odločam. Letos sem bil večkrat na trasi in lepo bi bilo srečati se spet in poklepetati... En krog sem pa še dolžan! Bomo videli, kako bo...

Se vidimo, ko se srečamo...LP

četrtek, 8. november 2012

V temi ne tečem...

kar pa ni nič novega, o tem sem že večkrat govoril (pisal).
Seveda to pomeni, da je v teh kratkih dneh priložnosti za tek malo. Ko grem v službo: tema; ko pridem domov: tema!
Ko je zunaj temno, pa še vedno lahko doma kaj preberem...in v zadnjem času je zanimivega tekaškega čtiva na pretek, tako revij kot knjig (da omenim samo slovenske izdaje): vsi poznamo Karnovega Ultramaratonca; " za tek rojene" skrivnostne tekače iz bakrovih kanjonov; pa španskega ljubitelja narave in gorjana, ki se odloča med tekom in umiranjem; ter nenazadnje tudi knjigo našega običajnega povprečnega rekreativca Samota, ki se trudi uspešno kombinirati delo, tek in življenje. Te so že izšle, v kratkem pa je napovedana še tale.

Od zgoraj omenjenih štirih, ki sem jih že prebral, mi je nekako najbolj všeč zadnja: Rugljeva Delaj, teci, živi. Zakaj? Težko bi dobil boljši odgovor, kot je v temle citatu:  So knjige, ki vas pustijo v pestovanju občutja, da v resnici ne bi smeli teči, ker niste dovolj predani. Ker niste pravi tekač. Knjiga Sama Ruglja ne spada mednje. In:
...je preprosto iskrena in zelo človeška pripoved o teku. Pripoved o tem, o čemer svetovni tekaški bestsellerji ne govorijo. 
Epilog v knjigi je pika na i!
Najbolj všečna in najbolj "prizemljena" je ta, najbolj motivacijski pa je (zame) Burgada!

Verjetno je prav Kilian povod, da medtem načrtujem nekaj novih poti v okolici, pravih hribovskih specialitet...saj veste, vsake stvari se sčasoma naveličam in začnem pogledovati za novitetami in sedaj se s cest preusmerjam na klance- pa ne "božjepotne" markirane poti do neke znane točke ampak slabo shojene, slabo poznane ali pa včasih kar malo počez po brezpotju. Kombinacija orijentacije, občutka na terenu...Kot prvo, motivator Kilian; kot drugo, spoznavanje noro dobrih terenov in povezav v letošnji izjemni gobarski sezoni. Gobarjev je bilo skoraj toliko kot gob, tako sem odkril življenski moto: začeti tam, kjer ima večina svoj domet in iti na terene, ki večini niso dostopni! Nabiral sem jih pa itaq samo zase, nikoli za prodajo.

Ne vem, zakaj je tako: običajno imamo v firmi največ dela, ko so najkrajši dnevi. Obdobje se mi zdi že samo po sebi depresivno. Stemni se ob 17. uri ali prej, domov prihajam še pozneje. Sedaj so se pridružile še delovne sobote, ta bo že tretja. Imam občutek, da samo še delamo, za kaj drugega je komaj še čas. Enkrat bova šla na pohištveni sejem (btw.: tam tudi razstavljamo!), odprt je do (vključno) nedelje, pa še ne vem, kdaj bova lahko... Vse skupaj ena sama dirka...družini in prostemu času (teku kot naravnemu depresivu) je namenjena samo še nedelja. Pa počitek po (fizično) napornem delovnem tednu??

Zgoraj omenjene poti so odvisne od časa, vremena itd., zato jih ne morem napovedovati daleč vnaprej. Objavil bom, ko bo vse skupaj bolj jasno, potem bom pa itaq verjetno spet soliral. "kšnga norca se ne da dobit na hitr", čeprav jih je na vsakem koraku šepaše...a ti so precej drugačne sorte.