sobota, 30. marec 2013

Koliko spanja potrebujemo?

K razmišljanju in brskanju me je spodbudila tema na Tekaškem forumu.
Mnenja, koliko spanja v resnici potrebujemo, so različna, a tudi sam menim, da (pre)malo spanca dolgoročno ni zdravo. O tem obstaja veliko teorije (samo en primer), seveda pa je pomembna tudi kvaliteta spanja  (motnje spanja)  .

Jaz običajno spim 7-8 ur, vstajam malo pred šesto (služba ob 7.uri), konec tedna pa potegnem nekako do 7. ure, včasih celo do 8-ih, pri čemer je najpomembneje, da mi ni treba vstati, da ni obveznosti, zaradi katere bi moral pokonci! Sicer pa tudi spat grem kako uro kasneje...
Zjutraj vedno lahko vstanem, vedno pred budilko, nikoli ne "lovim minut", a vendar nikoli ne morem reči, da sem res spočit. Saj kasneje se "spravim v promet", čez dan je OK., dokler migam, ko se ustavim (malica, vožnja do stranke), bi pa lahko v momentu zaspal. Drugi problem je, če kdaj po težkem dnevu (delovno ali tekaško) grem spat prej in spim dlje: potem sem zjutraj "kot pretepen", vse me boli (posebno v križu), čeprav nisem prepričan, ali je to posledica podaljšanega spanja ali pa težkega prejšnega dne (ali morda oboje).
Pred leti sem bil nekaj časa zaposlen v Škofji Loki v Jelovici. Vožnje sem imel 20 min v eno stran, pa se spominjam, da sem med vožnjo domov včasih moral ustaviti in se zmigati, da nisem med vožnjo zaspal.
Zadnji mesec sem nekajkrat s kombijem razvažal (dostavljal) belo tehniko. Turneja po Sloveniji. A to je drugače: čeprav sedim in vozim, je stalna "akcija", časovno usklajevanje, iskanje lokacij in izbiranje optimalnih poti...Ni sledu o zaspanosti. Do zvečer, ko pridem domov. Potem pa koma...

Znana floskula o spanju: "Kolikor več spiš, toliko manj živiš!"...in še ena: " Spanje je za mevže!". S takimi se ne strinjam. Res nam spanje "vzame" tretjino življenja, a poizkusite živeti brez spanja. Še vedno pravim: "Noč je (ustvarjena) namenjena za spanje!"

.

sobota, 9. marec 2013

Demokratični socializem

Sodobne oblike socializma in socialističnega razmišljanja so danes čisto resen odgovor na krizo – in sicer kot izhod iz nje. Socializem je za državo, kot je Slovenija, ki skorajda nima svojih lastnikov kapitala – ker jih je v krizi zaradi njihove neumnosti in neumnosti države izgubila –, veliko bolj progresiven in stimulativen. In dejansko lahko kaj premakne. (citat)

Obrnjena logika!


:

petek, 8. marec 2013

Levi/desni

Politična levica na eni in politična desnica  na drugi strani. Taka naj bi bila "normalna" delitev na dva politična pola. Pri nas seveda tudi ta delitev ni niti približno "normalna".
Predvsem pri nas levičarjev (na žalost) sploh ni. Pravzaprav verjetno so, a ne obstaja nobena vidna in močna leva skupina (stranka). Tiste, ki so sedaj na naši sceni označene kot leve, to v resnici niso...še celo več: levemu polu delajo sramoto, izraz "levičar" pa so spravili na nivo zmerljivke.
Veliko berem in vmes je veliko nesmislov...Dobro vprašanje: Slovenija, od kod jih jemlješ?
Od kje ideja, da so "desničarji" demokratični, "levičarji" pa ne oz. so zagovorniki totalitarizma? In kaj je narobe z idejo o večji enakosti?
Med prebiranjem sem naletel tudi na tole: Kako levica razlaga desnico in obratno?
Samo nekaj citatov:
"Ko združimo dvoje razlag, pridemo do simetrične podobe, do popolne dvopolnosti. Vse kar ima desnica, ima tudi levica in obratno, struktura levice je struktura desnice: od junakov v prvih črtah, do vloge kapitala, mučencev in mitske fundacije.
Boš rekel, spoštovani opazovalec, da je dvopolnost pač normalna. Tudi Združene države Amerike so politično dvopolne. Rekel bom, da imaš prav. Toda Združene države Amerike s svojo dvopolnostjo pridobijo sintezo družbenih dinamik in gospodarsko korist. Medtem ko naša dvopolnost nima takega učinka, pač pa duši družbenega duha, ko ustvarja sovraštvo in ekonomijo, ko jo podredi vseobsegajočemu političnemu spopadu."

" Resnici na ljubo, kadar nekdo razlaga svojega političnega tekmeca, bolj govori o sebi kot o drugem. Težave in travme, ki jih ima sam s seboj, projicira na svojega nasprotnika. Osebno negotovost (dvom) glede lastne mitologije rešuje tako, da napada mitologijo nasprotne strani. Tihi sram, ker je svojim ideološkim vodjem pokoren kot služabnik gospodarju, prikrije tako, da se norčuje iz pokorščine, ki jo vidi na drugi strani."
" Pomagal si bom z znano špansko filozofinjo Adelo Cortina, ki loči tri vrste demokracije: agregativno, emocionalno in deliberativno. Torej, slovenska demokracija je emocionalna (čustvena). Pa ne le zato, ker smo priča strastnemu trku dveg ideoloških drž, dveh zgodovinskih vizij (trk sprošča vznemirljiva čustva, ki niso nujno negativna), temveč zato, ker so volivci, ideologi intelektualci in politiki kot obsedeni z dvema čustvenima stanjema,  dvoumnima in nevarnima: z zamero in s strahom. Slovenci doživljamo parlamentarne volitve kot nadaljevanje državljanske vojne. Poganja nas zamera in volitve nam služijo kot priložnost, da ranimo drugega, da ga ponižamo, da se maščujemo. Istočasno pa nas je strah, da se bo zmaga nasprotnika za nas sprevrgla v bivanjsko grožnjo."


Meni pa se že dolgo zastavlja vprašanje: kaj je tisto, kar vpliva na posameznika, da postane pristaš in zagovornik ene ter goreč nasprotnik druge politike?
In še nekaj: ali se Slovenci sramujemo svojega izvora, svojih korenin? Ne pozabite, slovenci smo slovanski narod!


.