torek, 28. junij 2016

Ekonomija za telebane

Včasih bi bilo najbolje, da ne bi ne bral, ne poslušal radia, ne gledal televizije. Berem, slišim in vidim stvari, ki me razbesnijo.
Eden pomembnejših naukov, ki mi jih je dalo življenje, je ta, da naša jeza ali strah v večini primerov izhajata iz nepoznavanja problema. Vsako stvar gledamo le iz svojega zornega kota in jo kot tako razumemo, prav pa je, da jo pogledamo širše, tudi iz drugih vidikov. Ekonomisti, npr., stvari vidijo povsem drugače kot nekdo s preprosto kmečko logiko, problem večine ekonomistov pa vidim predvsem v tem, da je zanje vse zgolj "ekonomska računica", medtem ko ljudje sploh ne obstajajo.
Vseeno pa bi res rad dobil preprost, logičen in prepričljiv odgovor oz. razlago nekaterih dilem...

Na primer
Vem, da so pri nas plače zelo obremenjene, vendar: s svojim načinom razmišljanja v zahtevah po razbremenjevanju (samo) višjih plačilnih razredov in po drugi strani celo zahtevah po ukinitvi minimalne plače kot rezultat ne vidim drugega kot zgolj še večje razlike in več revščine, medtem ko nekateri v tem vidijo pot razvoja in napredka, pot rešitve iz krize. Kako, na kakšen način?
Moje mnenje je, da nekdo, ki dela, ki je zaposlen, to počne zato, da zasluži (vsaj) za preživetje. Ukinitev minimalne plače bi mu kaj hitro vzela še to, In potem menedžerji z visokimi nezasluženimi prejemki za slabo poslovanje krivijo (pre)visoke minimalne plače namesto da bi se povprašali po svojem slabem vodenju oz. slabih poslovnih odločitvah.
Da se razumemo, niso vsi taki. Nekaj je tudi dobrih, sposobnih, s socialnim čutom in človeškim odnosom do zaposlenih, ker vedo, da je le zadovoljen zaposleni lahko dober delavec. Pa ne gre le za plače...

Bomo s spremembami obdavčitve plač obdržali mlade? se sprašuje ekonomist Bine Kordež v svoji analitični kolumni in pri tem ugotavlja (citat):


Kot ključen problem nagrajevanja ljudi se pač pri nas praviloma izpostavlja previsoka obdavčitev dela, a tudi predlagane rešitve kažejo, da se problemi nagrajevanja praviloma skrivajo v učinkovitosti gospodarstva in sposobnosti narediti in prodati izdelke po cenah, ki omogočajo nagrajevanje inženirjev tudi štiri ali pet tisoč evrov, podobno kot v marsikaterem avstrijskem podjetju. In tega na žalost dohodninska lestvica ne more in tudi ne bo razrešila. Prav bi bilo, da se tega zavedamo in iščemo prave rešitve za probleme, ki jih vsakodnevno izpostavljanje samo previsoke obdavčitve dela zanemari. Sprememba pri višini dohodnine je vsekakor dobrodošla, a zmotna so pričakovanja, da bo imelo to kak vpliv na beg mladih v tujino in višino nagrajevanja strokovnjakov.


In kaj bi bilo narobe z več enakosti?

Kot sem že uvodoma zapisal, bolje bi bilo nič vedeti. Po drugi strani smo pa državljani že tako sčasoma postali popolnoma apatični. Nič se ne da spremeniti. Na koga se obrniti? Kako ukrepati? Ja, politika res lebdi nekje v oblakih, le pred volitvami zna biti prav klečeplazno priliznjena. Celo udeležba na volitvah je vedno nižja. Koga sploh voliti?
Pa vendar ni prav, da smo zgolj pasivni opazovalci dogajanja, ki nam ni všeč.
:::