Rek o sreči, ki ga žal bolj poredko slišimo, veliko bolj je pogost "original": nesreča nikoli ne počiva.
1)Bližajo se
trojke. Sedaj sem štiri leta tekel na tadolgih trojkah, 29 km, v dokaj hitri ekipi, ki ni dopuščala ravno tovariškega tempa, lani sem se še pustil prepričati, za letos sem pa rekel (in javno objavil na TF), da se ne grem več. Zarečeni kruh. Zadnji dan prijav je ekipa na kratki progi iz našega konca izgubila člana, ki se je poškodoval z motorno žago, pa sem vskočil. Krajša proga, zmeren tempo...OK., pa naj bo. Opravičilo tistim, ki sem jim že prej odrekel sodelovanje na dolgi progi. Sploh pa ne vem niti, kako se imenujemo (ali smo sploh prijavljeni??)...Ampak, drugo leto pa res ne več...(ja,ja...).
2)"Izguba staršev je za nas vedno boleča, saj šele takrat zares spoznamo, kako minljivo je življenje"
Misel, za katero sedaj vem, da je resnična. Po
tragični nesreči očeta se pojavijo vprašanja o minljivosti...
Življenje pa gre naprej!
.
V tem tednu sem bil službeno (seveda spet kuhinja) v primorski vasi, gorskim tekačem znani tudi po teku...
