Že davno pred božičem so pogani na ta dan praznovali rojstni dan mladega sonca.
Gre za praznik veselja nad tem, da sonce ne potone v podzemlje, tako kot je videti, ampak začne ponovno vstajati...
In res, tako kot je pisala že Katka v svojem blogu, december je s svojimi kratkimi dnevi malce depresiven...čeprav je "veseli december".
razmišljanja o življenju in teku, glasba, mnenja, dogodki... Nekatere zadeve bi morda bolj sodile v "športnik", a jih raje dam sem, ker so po moji oceni bolj "verbalni izleti", morda lahko tudi iztočnica za komentarje in različna mnenja (zaželeno).
torek, 20. december 2011
nedelja, 11. december 2011
Huaraches
O tem preprostem obuvalu Wikipedia piše samo tole...Ni prav veliko, sploh pa zelo malo uporabno.
Sorry, Marko, če si bom sposodil tvoje izkušnje s tvojega bloga. 17. avgust 2011, minimalistična obutev se predstavi. Tudi huarache se najde...
In seveda, YouTube...če v iskalnik vneseš "huaraches", se odpre niz filmčkov, ki prikazujejo izdelavo in načine zavezovanja teh sandal.
Odpadne gume pa itak ne bi smele biti problem.
Sorry, Marko, če si bom sposodil tvoje izkušnje s tvojega bloga. 17. avgust 2011, minimalistična obutev se predstavi. Tudi huarache se najde...
In seveda, YouTube...če v iskalnik vneseš "huaraches", se odpre niz filmčkov, ki prikazujejo izdelavo in načine zavezovanja teh sandal.
Odpadne gume pa itak ne bi smele biti problem.
sobota, 10. december 2011
Norost?
Rdeča nit je kmetija. Pa ne tista s POP-tv-ja, ampak prava kmetija, kakršne so po vaseh dobili pred desetletji in so bile našim prednikom pravi blagor, vir preživetja. 5 ha bregov je takrat lahko pomenilo dve kravi v štali, mleko, meso, pa nekaj njiv, torej krompir in drugo zelenjavo. Carsko! Obdelovalo se je vse ročno, a ljudje niso hodili v službo in so imeli čas od jutra do večera, vsak dan. Kasneje so večinoma šli v službe, a to je bilo še vedno od 6. do 14. ure, potem so imeli popoldne čas za seno itd. Marsikdo se je dopoldne v službi spočil, da je potem popoldne obdeloval svojo kmetijo, če ni šlo drugače, so nekateri vsako poletje šli za 14 dni na bolniško in tako delo doma ni trpelo.
Časi so se spremenili. Če danes dobiš kmetijo velikosti 5 ha, sami bregovi, brez strojev za obdelovanje; poleg tega imaš službo, v kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov, večinoma pa je to v poznopopoldanskih ali večernih urah; ko vnaprej veš, da boš moral trgati od svoje plače zato, da boš vzdrževal kmetijo; ko vnaprej veš, da boš najprej v to vrečo brez dna moral investirati nekaj desettisoč €, ki jih nimaš kje vzeti in tudi če bi jih imel, veš, da se ti ne morejo nikoli povrniti, tudi če živiš (še) 100 let...in da se za kaj takega odločiš pri malo manj kot petdesetih letih, medtem, ko imaš svoje stanovanje, kjer bi lahko živel umirjeno življenje, zanemaril vse ostalo (razen službe)...ja, potem moraš biti res malo nor!
A starejši tega ne razumejo...in mi njih ne razumemo, da ne razumejo...
In star(ej)ši ostajajo sami na tistem koščku zemlje, jo obdelujejo, se mučijo...
Velikokrat sem že rekel, da bi v današnjih časih morali ločiti "prave" kmete, ki bi živeli od svojih kmetij, na drugi strani pa delavce, ki bi se preživljali z delom v podjetjih, hrano pa bi kupovali od kmetov. Tole "napol vrtičkarstvo", obdelovanje nekaj ha bregov, je pa eno samo matranje in strošek: edino, kar je od tega, je doma pridelana hrana. Mogoče bo sedaj kdo skočil pod strop, češ, to pa ja veliko pomeni. Dovolj dolgo sem to počel, tudi letos sem pomagal ročno saditi krompir in ga tudi ročno izkopavati...dolgo sem čutil posledice (hrbet) in mi to ne pomeni prav veliko. No ja, če bi ga bilo le toliko, kolikor ga nekdo potrebuje zase, potem bi še šlo...
Toda: kjer je volja, tam je pot! Kjer volje ni, so izgovori!
Dilema, kaj storiti, pa ostaja...
nedelja, 4. december 2011
Medvedja usluga
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da si s svojim načinom ukvarjanja s tekom delam medvedjo uslugo! Tečem malokrat, pa takrat toliko bolj intenzivno. Potem grem na tekmo preteči maraton, ki se zaradi premalo treninga sprevrže v matranje...Hočem reči: nimam tekov za užitek, za veselje. Vsak tek zaznavam kot eno samo garanje in to je velika napaka. Namesto, da bi se teka veselil, mi po glavi roji: pa ja ne spet!
petek, 2. december 2011
Frustration
Naročite se na:
Objave (Atom)