ponedeljek, 17. september 2012

Taktična poteza

Včeraj sem na koncu poročila o petkovo- sobotni avanturi na trasi Gorskega maratona štirih občin grozil z nadaljevanjem...pa mi je medtem kapnilo, da je tale dnevnik bolj primeren, ker mi daje več možnosti za bluzenje...torej, gremo!

Zakaj v prvi krog?
Vsaj dva razloga, prvi je znan (poznavanje proge- čeprav je ponoči vse drugače), drugi pa malo manj: gre za kalkuliranje, če bi me slučajno prijelo, da bi šel še enega ali celo dva. Če si v prvem, so možnosti odprte. Pa smo se lep del prvega kroga zafrkavali v to smer.

Zakaj v drugega in tretjega?
Ponovno se mi je zbudila želja, da bi morda enkrat vendarle naredil tri. Vendarle NE: zaenkrat je "zdravorazumsko" vprašanje, zakaj, hudiča, bi potem, ko sem prišel okrog, šel še enkrat in potem (ne me basat) še enkrat? močnejše od želje, da bi se vpisal v klub ekstremistov. Ja, to je to, če hočem enkrat opraviti s "tremi kultnimi krogi" (klas na TF), moram najti prave (oz. ustrezne) odgovore na zgoraj zastavljeno vprašanje. A kako najti ustrezne in dovolj močne odgovore???
Morda malce manj razuma in malce več norosti???
Morda bi bilo že mimo, če se ne bi ponavljalo v krogih??? Kdo ve.

Noč in dan
Nekateri imajo radi nočne teke. Z enim mnenjem se celo strinjam: čez Durnik je bolje iti ponoči, enostavno se prestopaš in bolje, da nič ne vidiš. S strmino se ne obremenjuješ, ker je ne vidiš in tudi čas hitreje mine. Morda je bolje tudi to, da s Koble ne vidiš Porezna...itd.
Noč je namenjena spanju! To moje mnenje je v navzkrižju z vsemi teki (turami), daljšimi od 16 ur (poleti), toda če bom hotel opraviti s trojčkom, bom mnenje moral postaviti na glavo. Tokrat sem ga delno že, štiri ure po temi, od Kala do Hudajužne in prek Durnika ter Porezna na PB.
Morda bi bilo že mimo, če bi bilo možno v celoti čez dan??? Kdo ve.



Mejniki!?
Pa ni dovolj, trije krogi v 24 urah. Šli so še dlje, še več krogov...pa po drugi strani tekmovanje, kdo bo hitreje prišel 3X okrog...
Slovenci smo znani po tem, po tekmovalnosti, ki včasih gre čez vsako mero. Kje so meje?

2 komentarja:

  1. uf, tole pa kar kliče po komentarju :)
    če začnem pri začetku, meni je bolj nerazumljivo, zakaj četrtič, petič, šestič v en krog. Zato, ker je lepa pot, ker vidiš Bohinj, Baško grapo in vse od Cerknega dalje, ok. Meni osebno je vedno največji čar gibanja po gozdu in hribih ravno to, da odkrivam vedno nove kraje, kamor drugače ne bi nikoli prišel. Če greš na znano pot, to izostane.
    Zakaj v drugi, tretji krog? Zaradi nekega članstva v klubu že ne. Raje zato, ker se ti zaradi tega v prvem krogu manj mudi, ker ne prideš izčrpan do nezavesti do Petrovega Brda ampak lahko lepo nadaljuješ, ker se je telo ravno dobro ogrelo. Meni je eden najlepših občutkov prav ta, ko zaključiš s kakšno res dolgo zadevo (10h+). Ko nisi upehan, ampak izčrpan, glava je pa popolnoma prepucana. Norost tukaj nima veze, to je osnovna potreba, ki jo nekateri čutijo malce bolj, nekateri malce manj. Vsekakor bi bilo boljše, če nebi bilo v krogih, ampak brez podpore je zelo tezko izvesti tako zadevo, ki ni krožna.
    Glede noči, jaz jo imam zelo rad. Lepo je tudi podnevi, vendar se čut vida preveč vrine in ostali občutki ne pridejo do izraza. Ko je tema, takrat vidiš malce manj in počasi pridejo do izraza tudi tisti tekom dneva zapostavljeni občutki. Če dodaš zraven še to, da gozd šele ponoči oživi in postane (zastrahujoče) glasen, potem je to edinstven način oživitve tistega živalskega nagona, ki ga imamo in smo ga uspešno potlačili. No, pa smo spet pri pucanju glave :)
    Glede tekmovalnosti bolj težko kaj rečem, tega ne razumem; jaz take stvari počnem zaradi sebe in lastnih užitkov. In ti niso vezani na čase ostalih.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Martin, za komentar! Ponuja dober pogled z druge perspektive in morda prav v njem najdem prave odgovore za premik v glavi...

    OdgovoriIzbriši