Nedelja je in jaz, namesto da bi načrtoval, kam bi šla na izlet ali na kakšen hrib ali (še bolje) nekam k vodi, sem po jutranjem bujenju, ko sem bil še v postelji, razmišljal, kaj bom danes delal. Človek božji, saj je ja nedelja! V zadnjih mesecih sem se tako navadil tega, da tudi ob nedeljah ne morem iz svoje kože.
Postajam deloholik? Nekateri se hvalijo, da so deloholiki, jaz sem odvisnost od dela imel vedno za hudo motnjo, o tem se da prebrati marsikaj, kar pritrjuje mojemu mnenju.
Tečem, kot sedaj kaže, samo še enkrat na mesec, in to 2. v mesecu: 2. maj, 2. junij- Ratitovec, 2. julij???
Ja, od teka na Ratitovec še nisem tekel. Ampak iz dela se še vedno ne vidim.
Sedaj se mora tole končat! Pripravljam se na ponoven začetek...
nedelja, 23. junij 2013
četrtek, 20. junij 2013
nedelja, 9. junij 2013
Delovne zmage
Kljub temu, da imam že dolgo tekaško pavzo (z izjemo Ratittovca ), pa vseeno veliko migam. Pravzaprav še veliko več.
Sedaj smo bili dva tedna malarji in noben dan nismo zaključili pred 21.uro.
v petek sem šel med električarje, zmontiral vtičnice, stikala in luči,
včeraj je bil pa na vrsti pod.
Hodnik sobota zjutraj...
in sobota zvečer
Dnevna soba
Še zaključne letve, sedežna garnitura in pohištvo, ki je že v delu v "moji" firmi.
Kot ob vhodu v dnevno pa ni bil deležen malarske obdelave, čaka na kamnito oblogo in na kaminsko peč.
Vsa dela sem opravil sam (poleg službe seveda), edino kitanje in brušenje sem prepustil profesionalcu (moj bivši sodelavec)...rabiš veliko potrpljenja, še bolj pomembno pa je, da imaš "žirafo" in dovolj močan industrijski sesalec.
Še malo, pa bo končano. Potem spet začnem s tekom...
.
Sedaj smo bili dva tedna malarji in noben dan nismo zaključili pred 21.uro.
včeraj je bil pa na vrsti pod.
Še zaključne letve, sedežna garnitura in pohištvo, ki je že v delu v "moji" firmi.
Kot ob vhodu v dnevno pa ni bil deležen malarske obdelave, čaka na kamnito oblogo in na kaminsko peč.
Vsa dela sem opravil sam (poleg službe seveda), edino kitanje in brušenje sem prepustil profesionalcu (moj bivši sodelavec)...rabiš veliko potrpljenja, še bolj pomembno pa je, da imaš "žirafo" in dovolj močan industrijski sesalec.
Še malo, pa bo končano. Potem spet začnem s tekom...
.
sobota, 25. maj 2013
Katera vas?
V tem tednu sem bil službeno (seveda spet kuhinja) v primorski vasi, gorskim tekačem znani tudi po teku...Iz vasi se mi je čez dolino nudil zanimiv pogled na sosednji hrib in nisem si mogel kaj, da ne bi pritisnil.
Sedaj pa vprašanje: kdo ve, v kateri vasi sem bil?
torek, 14. maj 2013
ponedeljek, 13. maj 2013
nedelja, 5. maj 2013
Sreča nikoli ne počiva!
Rek o sreči, ki ga žal bolj poredko slišimo, veliko bolj je pogost "original": nesreča nikoli ne počiva.
1)Bližajo se trojke. Sedaj sem štiri leta tekel na tadolgih trojkah, 29 km, v dokaj hitri ekipi, ki ni dopuščala ravno tovariškega tempa, lani sem se še pustil prepričati, za letos sem pa rekel (in javno objavil na TF), da se ne grem več. Zarečeni kruh. Zadnji dan prijav je ekipa na kratki progi iz našega konca izgubila člana, ki se je poškodoval z motorno žago, pa sem vskočil. Krajša proga, zmeren tempo...OK., pa naj bo. Opravičilo tistim, ki sem jim že prej odrekel sodelovanje na dolgi progi. Sploh pa ne vem niti, kako se imenujemo (ali smo sploh prijavljeni??)...Ampak, drugo leto pa res ne več...(ja,ja...).
2)"Izguba staršev je za nas vedno boleča, saj šele takrat zares spoznamo, kako minljivo je življenje"
Misel, za katero sedaj vem, da je resnična. Po tragični nesreči očeta se pojavijo vprašanja o minljivosti...
Življenje pa gre naprej!
.
1)Bližajo se trojke. Sedaj sem štiri leta tekel na tadolgih trojkah, 29 km, v dokaj hitri ekipi, ki ni dopuščala ravno tovariškega tempa, lani sem se še pustil prepričati, za letos sem pa rekel (in javno objavil na TF), da se ne grem več. Zarečeni kruh. Zadnji dan prijav je ekipa na kratki progi iz našega konca izgubila člana, ki se je poškodoval z motorno žago, pa sem vskočil. Krajša proga, zmeren tempo...OK., pa naj bo. Opravičilo tistim, ki sem jim že prej odrekel sodelovanje na dolgi progi. Sploh pa ne vem niti, kako se imenujemo (ali smo sploh prijavljeni??)...Ampak, drugo leto pa res ne več...(ja,ja...).
2)"Izguba staršev je za nas vedno boleča, saj šele takrat zares spoznamo, kako minljivo je življenje"
Misel, za katero sedaj vem, da je resnična. Po tragični nesreči očeta se pojavijo vprašanja o minljivosti...
Življenje pa gre naprej!
.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)