ponedeljek, 23. maj 2011

Moderno življenje

Tipični primer
* Mladi mož se je s svojo ženo odpravil na potovanje. Rad je hitro vozil. Ko sta nekaj časa potovala po avtocesti, je žena vzela avtokarto in rekla: " Dragi, zapeljala sva na napačen izhod!". Nakar je mož ponosno odgovoril: " Nič ne de, zato pa sva ravnokar postavila rekord!".
* Oče je s svojimi otroki obiskal muzej in rekel: " Dajte že, dajte že! Če se boste stalno ustavljali, da bi si ogledali vsako malenkost, ne boste videli ničesar!".

V Gorenjskem glasu (10. maj. 2011) Cvjetičanin piše o >generaciji nimam časa<
Pravimo, da je čas vse krajši in še hitreje gre. Ob podaljšanem delovniku nam tako ostaja časa samo še za "opravke". Analiza opravkov pokaže, da je večina sploh nepotrebna...življenske navade so se tako spremenile, da so nas začele zanimati stvari, ki nam ne dovoljujejo imeti časa za druge. Čas za nakupe, za hipermarkete, čas za internet in televizijo...

Hitenje kot način življenja. Ne znamo več drugače.
*Družina je hotela za tri dni odpotovati v Švico. Na Izlet. Več mesecev so načrtovali in ko so se počitnice končno začele, so izgubili večino časa s tem, da so načrtovali potovanje nazaj. Ko so potem prišli v Švico, so samo še fotografirali, da bi lahko prijateljem pokazali slike, namesto da bi uživali čudovito kuliso, dihali svež zrak...Tako so imeli slike krajev, v katerih niso nikoli bili, pač telesno, toda ne v resnici.

Živimo v kulturi prihodnosti, kulturi jutrišnjega dne: jutri bom srečen, jutri bom živel...kot šaljivi napisi ponekod: jutri pijača zastonj...

sreda, 04. maj 2011

POČETI NIČ

Pride dan, ko je treba enostavno počivati. Možgane na off, vse štiri od sebe...izklop! Danes ga imam, tak dan. No ja, dopoldne sem bil v službi, vlačil sem se po delavnici kot cunja, izmozgan. Komletiral sem eno veliko kuhinjo, jutri jo gremo montirat, eno smo včeraj...in eno sem prejšni teden, najino, tisto, ki sva jo za novo leto načrtovala.
Od ideje do izvedbe
Ko sva opremljala svoj štuk na vikendu, je en prostorček ostal prazen. Dolgo sva se odločala, kaj bo tam...letos za novo leto je padla dokončna odločitev, da bo kuhinja. Takrat sva naredila skice, kasneje sva izbrala še materiale (barve) in se odločila za črni marmor ter ultrapas makasar, fronte pa umazano bela. Ker je malo prostora (pa tudi malo uporabnikov) sva se odločila v kuhinjo postaviti candyjevega duota, kombinacijo pečice in pomivalca v enem stroju.
Potem sva se odločila tudi to, da fabjon, ki sva ga imela prej, v ta prostor ne sodi več (kuhinja je bolj modernih barv in oblik) in da ga bo treba menjati (knauf, bela barva). Montažo kuhinje sem planiral za prvomajske praznike.
Migam, torej sem!
In potem sem si vzel cel teden prosto. Prejšno nedeljo sva opravila tisti spomladanski pohod , na velikonočni ponedeljek sva bila na Ratitovcu, en dan sem pomagal v Dražgošah saditi krompir (ročno), to nedeljo je padla obhodnica, ostale dni (vključno s 27. aprilom in 2. majem, ki sta sicer praznična dneva) pa sem bil knaufar, malar, električar in mizar. V ponedeljek zvečer je bila glavnina končana, sedaj se moram preleviti še v vodovodarja ter urediti še nekaj detajlov. Na steno nad pultom pride še obloga, a se morava odločiti glede barve.
IZDELEK, nekaj fotk, kako je nastajalo in kaj je nastalo.
Nabralo se je
V ponedeljek zvečer sem bil že krepko utrujen. In zgrožen, zjutraj je spet služba. In spet še ena kuhinja. In spet cel dan. Zvečer sem pa res imel poln kufer vsega.
Danes po službi sem šel domov početi nič. Pa se mi po eni strani zdi kar nekako zapravljen dan. Tako smo naučeni, da ne smemo biti nikoli nedejavni. Verjetno tudi zato tole pišem: sebe prepričujem, da ni nič narobe, če si včasih vzameš čas tudi za počitek. Saj jutri imamo pa spet na stezi četrtkova tekaška druženja AD. Hm...če bom že doma...
Sedajle pa peljem psa na sprehod, lepo počasi, čez Kres. Ne daleč. Če bi šel sam, bi se prav kmalu "spustil s ketne", Tara me bo pa nazaj držala, ima tudi hitro dovolj.

Takile so dnevi povprečnih rekreativcev. Pridejo prazniki, namesto da bi jih izkoristil za vsakodnevni tek, hitim, da bi naredil čimveč tistega, za kar sicer ni časa.

nedelja, 01. maj 2011

Par misli o delu

Ko je že ravno praznik dela...
pa ne preveč zares...
  • Najbolj delovni del človeškega telesa so komolci.
  • Nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem.
  • Ne maram ljudi, ki se ponašajo s tem, da trdo delajo. Če se jim njihovo delo zdi tako trdo, naj si poiščejo drugo. Veselje do dela je znamenje, da nam ustreza.