nedelja, 25. december 2011

Ptičje gnezdo oz. analiza stanja

"Pticam ne moremo preprečiti, da bi nam letale nad glavami, lahko pa jim preprečimo, da bi nam spletale gnezdo v laseh"
Lepa misel indijskega filozofa, ki nas uči, kako ravnati z zloveščimi mislimi, ki se nam spreletavajo nad glavo...
In jaz sem spet enkrat pozabil na te nauke in si dovolil, da so mi skrbi "spletle gnezdo v laseh" in me pričele razjedati.

STRES

Vsi se v življenju srečujemo z občasnimi ali s stalnimi stresnimi situacijami. Vsakdanje stresne situacije, za katere možgani ocenijo, da jih lahko obvladamo, sprožajo pozitivne učinke stresa (visoka motiviranost, občutek zadovoljstva, živahnost, samozavest, ustvarjalnost, učinkovitost in uspešnost, sposobnost jasnega in racionalnega razmišljanja ter odločnost...). Občutek imamo, da lahko situacijo obvladamo.
Kadar pa s stresom ne moremo učinkovito upravljati, se vse usmeri v odzive za preživetje. Znižajo se intelektualne sposobnosti, pokažejo se očitne posledice na čustveni in socialni ravni, ki vplivajo na neučinkovito komunikacijo s soljudmi in okolico. Pojavijo se simptomi in posledice negativnega stresa: nespečnost, motnje hranjenja- povečanje ali izguba apetita, splošna mišična napetost, znižana stopnja motivacije, težave s koncentracijo, znižana stopnja miselnih sposobnosti, slab spomin, razdražljivost...
Odzivi so od posameznika do posameznika različni in so odvisni predvsem od doživljanja potencialnih groženj. Nanjo  vpliva subjektivna ocena ali lahko stresno situacijo ohranimo pod nadzorom ali pa je takšna, da je ne moremo obvladati. Za obvladovanje stresa in s tem za ohranjanje zdravja je subjektivna ocena situacije pomembnejša od dejanske nevarnosti.

KAJ JE S TISTO KMETIJO?

Na njej sem odraščal, skupaj s starši, starejšo sestro in bratom dvojčkom. Pa je splet okoliščin pripeljal do situacije, da sta na kmetiji ostala starša sama in se pri starosti blizu 80 let spopadata s tistimi bregovi. Jaz se nakako čutim dolžnega pomagati jima, a pri današnjih službah so možnosti zelo omejene. Saj grem, takrat ko je seno, pa krompir...a kako bo naprej. In to me že leta bremeni. Kaj storiti? Vsak ima svoje življenje (za kakršno se je sam odločil), svojo družino, svoje skrbi...in dovolj smo stari, da si novih res ne želimo nakopati.
Premlevanje možnosti in moja odločitev, da moramo za vsako ceno najti trajno rešitev, ni obrodila sadov, pojavili pa so se resni simptomi negativnega stresa, podprti z depresivnim razpoloženjem kratkih decemberskih dni...
Krivda za to je seveda moja. Subjektivna ocena situacije je bila moja. Tudi tukaj seveda ne gre brez "podpore":
- starši v vlogi žrtve, ker so "jih zapustili otroci" ;
- mnenje okolice (večni problem, ki nas bremeni): "kakšni so to otroci, ki pustijo, da se starši sami tako mučijo...?";
Pod težo bremena človek izgubi voljo tudi za tisto, kar ga je prej veselilo (tek), čeprav bi v resnici prav sedaj moral "nekaj sprostitvenega naložiti tudi na drugo, protistresno stran tehtnice". Pa še to: starši sami na kmetiji, jaz naj pa tekam naokrog, kot da nimam nobenega "pametnega dela"?.

ODLOČITEV

Ne vem, ali je to le plod mojega (trenutno) boljšega razpoloženja ali pa je odločitev trajna: bržkone bo vse ostalo tako kot je, z Romano bova hodila na obiske in pomagat (pri večjih akcijah), kaj bo s kmetijo in domačijo potem, pa sam bog ve...
Tako se bom tudi obnašal: ne bom dovolil, da bi me še naprej obremenjevalo...ker hočem biti sam vladar svojega življenja! 
A kako, ob službi, pri kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov. Nemogoče je karkoli planirati, če noben dan zjutraj ne veš, ali boš doma ob 15. uri ali pa zvečer ob 21. uri. To mi nikoli ni bilo jasno, da se ne bi dalo malce organizirati. Zblojeno...

In danes sem tekel...no ja, klanci...torej hoja/tek...petič v decembru.
Novoletne praznike imava namen preživeti v Sp. Danjah, tako kot že nekaj let zapored. Mir, tišina, narava...pa čustveno nabiti "Odmik od teka"  kanim postaviti na glavo...
Je to že trenutek, ko se bom "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval?

Aha, da ne pozabim: moja velika napaka je odsotnost ciljev. Za dosego rezultatov (šport ali karkoli drugega) moraš imeti jasno zastavljene cilje in pot za dosego le-teh. Jaz "brezciljno tavam naokrog"...a po drugi strani bi bilo postavljanje ciljev brezplodno početje zaradi zelo majhnih možnosti optimalne priprave (služba...).

torek, 20. december 2011

Začarani krog

Spet sem se znašel v začaranem krogu. Spirala, ki me vleče navzdol. Nekam na dno.
Je to povezano le s sivino depresivnega decembra? Kratki, preobremenjeni dnevi? Nerešeni problemi, ki se vlečejo že leta, o katerih sem pisal pred kratkim, me grizejo vedno bolj, a jim ne vidim rešitve.
Pomanjkanje motivacije, brezvoljnost...
Kje je točka, ko se bom lahko "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval...?


Zakaj se sploh sekiram?
Nakažem možnost, pa se nekdo očitno bolje počuti v vlogi žrtve, raje vidi, da vse ostane tako kot je, noče rešitve, ki bi odstopala od 30 let stare vizije brez sprememb. Lahko bi dvignil roke, OK., potem pa nič...in to prvi dan tudi storim...,toda ne, v naslednjih dneh me zgrabi še bolj in me potegne še bolj navzdol. In se ponoči zbujam, tuhtam in iščem nove rešitve...Ne morem si kaj, čeprav je brez veze, problem zato ni nič manjši.

Vendar:
 Pritegnil me je  tale članek iz Vive izpred dveh let. Svetloba??
Spremeniti miselnost...
Bo lažje, če napišem?

Rojstni dan mladega sonca

Že davno pred božičem so pogani na ta dan praznovali rojstni dan mladega sonca.
Gre za praznik veselja nad tem, da sonce ne potone v podzemlje, tako kot je videti, ampak začne ponovno vstajati...
In res, tako kot je pisala že Katka v svojem blogu, december je s svojimi kratkimi dnevi malce depresiven...čeprav je "veseli december".

nedelja, 11. december 2011

11.december 2011

Peace and quiet

Huaraches

O tem preprostem obuvalu Wikipedia piše samo tole...Ni prav veliko, sploh pa zelo malo uporabno.
Sorry, Marko, če si bom sposodil tvoje izkušnje s tvojega bloga.  17. avgust 2011, minimalistična obutev se predstavi. Tudi huarache se najde...
In seveda, YouTube...če v iskalnik vneseš "huaraches", se odpre niz filmčkov, ki prikazujejo izdelavo in načine zavezovanja teh sandal.
Odpadne gume pa itak ne bi smele biti problem.

sobota, 10. december 2011

Norost?

Rdeča nit je kmetija. Pa ne tista s POP-tv-ja, ampak prava kmetija, kakršne so po vaseh dobili pred desetletji in so bile našim prednikom pravi blagor, vir preživetja. 5 ha bregov je takrat lahko pomenilo dve kravi v štali, mleko, meso, pa nekaj njiv, torej krompir in drugo zelenjavo. Carsko! Obdelovalo se je vse ročno, a ljudje niso hodili v službo in so imeli čas od jutra do večera, vsak dan. Kasneje so večinoma šli v službe, a to je bilo še vedno od 6. do 14. ure, potem so imeli popoldne čas za seno itd. Marsikdo se je dopoldne v službi spočil, da je potem popoldne obdeloval svojo kmetijo, če ni šlo drugače, so nekateri vsako poletje šli za 14 dni na bolniško in tako delo doma ni trpelo.

Časi so se spremenili. Če danes dobiš kmetijo velikosti 5 ha, sami bregovi, brez strojev za obdelovanje; poleg tega imaš službo, v kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov, večinoma pa je to v poznopopoldanskih ali večernih urah; ko vnaprej veš, da boš moral trgati od svoje plače zato, da boš vzdrževal kmetijo; ko vnaprej veš, da boš najprej v to vrečo brez dna moral investirati nekaj desettisoč €, ki jih nimaš kje vzeti in tudi če bi jih imel, veš, da se ti ne morejo nikoli povrniti, tudi če živiš (še) 100 let...in da se za kaj takega odločiš pri malo manj kot petdesetih letih, medtem, ko imaš svoje stanovanje, kjer bi lahko živel umirjeno življenje, zanemaril vse ostalo (razen službe)...ja, potem moraš biti res malo nor!
A starejši tega ne razumejo...in mi njih ne razumemo, da ne razumejo...
In star(ej)ši ostajajo sami na tistem koščku zemlje, jo obdelujejo, se mučijo...

Velikokrat sem že rekel, da bi v današnjih časih morali ločiti "prave" kmete, ki bi živeli od svojih kmetij, na drugi strani pa delavce, ki bi se preživljali z delom v podjetjih, hrano pa bi kupovali od kmetov. Tole "napol vrtičkarstvo", obdelovanje nekaj ha bregov, je pa eno samo matranje in strošek: edino, kar je od tega, je doma pridelana hrana. Mogoče bo sedaj kdo skočil pod strop, češ, to pa ja veliko pomeni. Dovolj dolgo sem to počel, tudi letos sem pomagal ročno saditi krompir in ga tudi ročno izkopavati...dolgo sem čutil posledice (hrbet) in mi to ne pomeni prav veliko. No ja, če bi ga bilo le toliko, kolikor ga nekdo potrebuje zase, potem bi še šlo...

Toda: kjer je volja, tam je pot! Kjer volje ni, so izgovori!
Dilema, kaj storiti, pa ostaja...

Shane MacGowan

Kdo je Shane?

nedelja, 04. december 2011

Medvedja usluga

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da si s svojim načinom ukvarjanja s tekom delam medvedjo uslugo! Tečem malokrat, pa takrat toliko bolj intenzivno. Potem grem na tekmo preteči maraton, ki se zaradi premalo treninga sprevrže v matranje...Hočem reči: nimam tekov za užitek, za veselje. Vsak tek zaznavam kot eno samo garanje in to je velika napaka. Namesto, da bi se teka veselil, mi po glavi roji: pa ja ne spet!

petek, 02. december 2011

Frustration


Sedaj tistih kratkih sploh ne poslušam več. Little Dog, Dragon, Junior Dad... Frustration...to so zadeve, ki jih je vredno poslušati.......