nedelja, 25. december 2011

Ptičje gnezdo oz. analiza stanja

"Pticam ne moremo preprečiti, da bi nam letale nad glavami, lahko pa jim preprečimo, da bi nam spletale gnezdo v laseh"
Lepa misel indijskega filozofa, ki nas uči, kako ravnati z zloveščimi mislimi, ki se nam spreletavajo nad glavo...
In jaz sem spet enkrat pozabil na te nauke in si dovolil, da so mi skrbi "spletle gnezdo v laseh" in me pričele razjedati.

STRES

Vsi se v življenju srečujemo z občasnimi ali s stalnimi stresnimi situacijami. Vsakdanje stresne situacije, za katere možgani ocenijo, da jih lahko obvladamo, sprožajo pozitivne učinke stresa (visoka motiviranost, občutek zadovoljstva, živahnost, samozavest, ustvarjalnost, učinkovitost in uspešnost, sposobnost jasnega in racionalnega razmišljanja ter odločnost...). Občutek imamo, da lahko situacijo obvladamo.
Kadar pa s stresom ne moremo učinkovito upravljati, se vse usmeri v odzive za preživetje. Znižajo se intelektualne sposobnosti, pokažejo se očitne posledice na čustveni in socialni ravni, ki vplivajo na neučinkovito komunikacijo s soljudmi in okolico. Pojavijo se simptomi in posledice negativnega stresa: nespečnost, motnje hranjenja- povečanje ali izguba apetita, splošna mišična napetost, znižana stopnja motivacije, težave s koncentracijo, znižana stopnja miselnih sposobnosti, slab spomin, razdražljivost...
Odzivi so od posameznika do posameznika različni in so odvisni predvsem od doživljanja potencialnih groženj. Nanjo  vpliva subjektivna ocena ali lahko stresno situacijo ohranimo pod nadzorom ali pa je takšna, da je ne moremo obvladati. Za obvladovanje stresa in s tem za ohranjanje zdravja je subjektivna ocena situacije pomembnejša od dejanske nevarnosti.

KAJ JE S TISTO KMETIJO?

Na njej sem odraščal, skupaj s starši, starejšo sestro in bratom dvojčkom. Pa je splet okoliščin pripeljal do situacije, da sta na kmetiji ostala starša sama in se pri starosti blizu 80 let spopadata s tistimi bregovi. Jaz se nakako čutim dolžnega pomagati jima, a pri današnjih službah so možnosti zelo omejene. Saj grem, takrat ko je seno, pa krompir...a kako bo naprej. In to me že leta bremeni. Kaj storiti? Vsak ima svoje življenje (za kakršno se je sam odločil), svojo družino, svoje skrbi...in dovolj smo stari, da si novih res ne želimo nakopati.
Premlevanje možnosti in moja odločitev, da moramo za vsako ceno najti trajno rešitev, ni obrodila sadov, pojavili pa so se resni simptomi negativnega stresa, podprti z depresivnim razpoloženjem kratkih decemberskih dni...
Krivda za to je seveda moja. Subjektivna ocena situacije je bila moja. Tudi tukaj seveda ne gre brez "podpore":
- starši v vlogi žrtve, ker so "jih zapustili otroci" ;
- mnenje okolice (večni problem, ki nas bremeni): "kakšni so to otroci, ki pustijo, da se starši sami tako mučijo...?";
Pod težo bremena človek izgubi voljo tudi za tisto, kar ga je prej veselilo (tek), čeprav bi v resnici prav sedaj moral "nekaj sprostitvenega naložiti tudi na drugo, protistresno stran tehtnice". Pa še to: starši sami na kmetiji, jaz naj pa tekam naokrog, kot da nimam nobenega "pametnega dela"?.

ODLOČITEV

Ne vem, ali je to le plod mojega (trenutno) boljšega razpoloženja ali pa je odločitev trajna: bržkone bo vse ostalo tako kot je, z Romano bova hodila na obiske in pomagat (pri večjih akcijah), kaj bo s kmetijo in domačijo potem, pa sam bog ve...
Tako se bom tudi obnašal: ne bom dovolil, da bi me še naprej obremenjevalo...ker hočem biti sam vladar svojega življenja! 
A kako, ob službi, pri kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov. Nemogoče je karkoli planirati, če noben dan zjutraj ne veš, ali boš doma ob 15. uri ali pa zvečer ob 21. uri. To mi nikoli ni bilo jasno, da se ne bi dalo malce organizirati. Zblojeno...

In danes sem tekel...no ja, klanci...torej hoja/tek...petič v decembru.
Novoletne praznike imava namen preživeti v Sp. Danjah, tako kot že nekaj let zapored. Mir, tišina, narava...pa čustveno nabiti "Odmik od teka"  kanim postaviti na glavo...
Je to že trenutek, ko se bom "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval?

Aha, da ne pozabim: moja velika napaka je odsotnost ciljev. Za dosego rezultatov (šport ali karkoli drugega) moraš imeti jasno zastavljene cilje in pot za dosego le-teh. Jaz "brezciljno tavam naokrog"...a po drugi strani bi bilo postavljanje ciljev brezplodno početje zaradi zelo majhnih možnosti optimalne priprave (služba...).

torek, 20. december 2011

Začarani krog

Spet sem se znašel v začaranem krogu. Spirala, ki me vleče navzdol. Nekam na dno.
Je to povezano le s sivino depresivnega decembra? Kratki, preobremenjeni dnevi? Nerešeni problemi, ki se vlečejo že leta, o katerih sem pisal pred kratkim, me grizejo vedno bolj, a jim ne vidim rešitve.
Pomanjkanje motivacije, brezvoljnost...
Kje je točka, ko se bom lahko "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval...?


Zakaj se sploh sekiram?
Nakažem možnost, pa se nekdo očitno bolje počuti v vlogi žrtve, raje vidi, da vse ostane tako kot je, noče rešitve, ki bi odstopala od 30 let stare vizije brez sprememb. Lahko bi dvignil roke, OK., potem pa nič...in to prvi dan tudi storim...,toda ne, v naslednjih dneh me zgrabi še bolj in me potegne še bolj navzdol. In se ponoči zbujam, tuhtam in iščem nove rešitve...Ne morem si kaj, čeprav je brez veze, problem zato ni nič manjši.

Vendar:
 Pritegnil me je  tale članek iz Vive izpred dveh let. Svetloba??
Spremeniti miselnost...
Bo lažje, če napišem?

Rojstni dan mladega sonca

Že davno pred božičem so pogani na ta dan praznovali rojstni dan mladega sonca.
Gre za praznik veselja nad tem, da sonce ne potone v podzemlje, tako kot je videti, ampak začne ponovno vstajati...
In res, tako kot je pisala že Katka v svojem blogu, december je s svojimi kratkimi dnevi malce depresiven...čeprav je "veseli december".

nedelja, 11. december 2011

11.december 2011

Peace and quiet

Huaraches

O tem preprostem obuvalu Wikipedia piše samo tole...Ni prav veliko, sploh pa zelo malo uporabno.
Sorry, Marko, če si bom sposodil tvoje izkušnje s tvojega bloga.  17. avgust 2011, minimalistična obutev se predstavi. Tudi huarache se najde...
In seveda, YouTube...če v iskalnik vneseš "huaraches", se odpre niz filmčkov, ki prikazujejo izdelavo in načine zavezovanja teh sandal.
Odpadne gume pa itak ne bi smele biti problem.

sobota, 10. december 2011

Norost?

Rdeča nit je kmetija. Pa ne tista s POP-tv-ja, ampak prava kmetija, kakršne so po vaseh dobili pred desetletji in so bile našim prednikom pravi blagor, vir preživetja. 5 ha bregov je takrat lahko pomenilo dve kravi v štali, mleko, meso, pa nekaj njiv, torej krompir in drugo zelenjavo. Carsko! Obdelovalo se je vse ročno, a ljudje niso hodili v službo in so imeli čas od jutra do večera, vsak dan. Kasneje so večinoma šli v službe, a to je bilo še vedno od 6. do 14. ure, potem so imeli popoldne čas za seno itd. Marsikdo se je dopoldne v službi spočil, da je potem popoldne obdeloval svojo kmetijo, če ni šlo drugače, so nekateri vsako poletje šli za 14 dni na bolniško in tako delo doma ni trpelo.

Časi so se spremenili. Če danes dobiš kmetijo velikosti 5 ha, sami bregovi, brez strojev za obdelovanje; poleg tega imaš službo, v kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov, večinoma pa je to v poznopopoldanskih ali večernih urah; ko vnaprej veš, da boš moral trgati od svoje plače zato, da boš vzdrževal kmetijo; ko vnaprej veš, da boš najprej v to vrečo brez dna moral investirati nekaj desettisoč €, ki jih nimaš kje vzeti in tudi če bi jih imel, veš, da se ti ne morejo nikoli povrniti, tudi če živiš (še) 100 let...in da se za kaj takega odločiš pri malo manj kot petdesetih letih, medtem, ko imaš svoje stanovanje, kjer bi lahko živel umirjeno življenje, zanemaril vse ostalo (razen službe)...ja, potem moraš biti res malo nor!
A starejši tega ne razumejo...in mi njih ne razumemo, da ne razumejo...
In star(ej)ši ostajajo sami na tistem koščku zemlje, jo obdelujejo, se mučijo...

Velikokrat sem že rekel, da bi v današnjih časih morali ločiti "prave" kmete, ki bi živeli od svojih kmetij, na drugi strani pa delavce, ki bi se preživljali z delom v podjetjih, hrano pa bi kupovali od kmetov. Tole "napol vrtičkarstvo", obdelovanje nekaj ha bregov, je pa eno samo matranje in strošek: edino, kar je od tega, je doma pridelana hrana. Mogoče bo sedaj kdo skočil pod strop, češ, to pa ja veliko pomeni. Dovolj dolgo sem to počel, tudi letos sem pomagal ročno saditi krompir in ga tudi ročno izkopavati...dolgo sem čutil posledice (hrbet) in mi to ne pomeni prav veliko. No ja, če bi ga bilo le toliko, kolikor ga nekdo potrebuje zase, potem bi še šlo...

Toda: kjer je volja, tam je pot! Kjer volje ni, so izgovori!
Dilema, kaj storiti, pa ostaja...

Shane MacGowan

Kdo je Shane?

nedelja, 04. december 2011

Medvedja usluga

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da si s svojim načinom ukvarjanja s tekom delam medvedjo uslugo! Tečem malokrat, pa takrat toliko bolj intenzivno. Potem grem na tekmo preteči maraton, ki se zaradi premalo treninga sprevrže v matranje...Hočem reči: nimam tekov za užitek, za veselje. Vsak tek zaznavam kot eno samo garanje in to je velika napaka. Namesto, da bi se teka veselil, mi po glavi roji: pa ja ne spet!

petek, 02. december 2011

Frustration


Sedaj tistih kratkih sploh ne poslušam več. Little Dog, Dragon, Junior Dad... Frustration...to so zadeve, ki jih je vredno poslušati.......

četrtek, 24. november 2011

Važn je, da je dobr žur!

Če prav razumem potek dogodkov, se po Crikvenici ne bomo pritoževali zaradi nedogajanja: Belfast Food.

Samo za pokušino:
 

Sicer pa kaže, da bo Crikvenica zelo naš, slovenski tek: med trenutno 119 prijavljenimi maratonci je (če sem prav štel, tako na hitro) 48 slovencev...za half in rekreativni mi je zmanjkalo prstov...too much...

četrtek, 17. november 2011

Najboljši (in najdaljši) par

V prejšnem blogu trije odlični najkrajši, sedaj dva najdaljša, a še boljša: Dragon,11 minut in pol

ter Junior Dad (na albumu 19 min in pol, tale živa verzija pa samo dobrih 10 min):

Znajo!

torek, 15. november 2011

Lou Reed& Metallica: LULU- še enkrat

Ne morem si kaj, ne morem kar tako mimo. Poslušam in VŠEČ MI JE! Priznam: z albuma LULU   se še nisem prebil skozi 19 minutno junior dad, a nekaj komadov je izjemnih! Zvok je fenomenalen, 69- letni Lou "še bolj nor", Metallica (po 30 letih na sceni) pa itaq...brez besed, vedno znova (prijetno) presenetljiva.

Ne vem zakaj, a nekako sem dobil asociacijo na Caveov preporod in vrnitev h koreninam, surovemu prvinskemu zvoku s projektom Grinderman.


Pa seveda, Brandenburg Gate.

PS. 15.11.2011 ob 23:30: popravek oz. preklic priznanja: prebil sem se še skozi zadnje tri, 8 minutnega malega psa, 11 minut dolgega zmaja in 19 minut trajajočo Junior dad, pa ni bilo težko, ker so vsi DOBRI!
Pravi biseri!

Aechmea Primera

Pasasta ehmeja
Tale je najina
Všeč mi je!

četrtek, 10. november 2011

LULU

31. oktobra je izšel skupni projekt Lou Reeda in Metallice: LULU !
Zaenkrat brez komentarja, a tisto, kar sem imel priložnost poslušati (do sedaj en komad in pol), mi sede. Morda kasneje kak dodatek...
Še pred tem pa nas je z novim izdelkom  Bad as me razveselil Tom Waits.
In še novi video Satisfied , črno bela tehnika, v režiji Jesseja Dylana (sin Boba Dylana).

torek, 01. november 2011

Tretji zorni kot

Pa ne spet Karno
Ja, po treh mesecih in pol, kar sem ponovno prebiral Ultramaratonca in o tem napisal svoje 1. mnenje , pa čez nekaj dni kot dodatek še svoje 2. mnenje , ki sicer ni pomenilo spremembo mnenja o knjigi, pač pa "bolj produktiven" pogled na zadevo...mi je sedaj prišlo v roke branje , ki me je med drugim razveselilo s tretjim mnenjem o Deanu,  po moji oceni bržkone veliko bolj kompetentno od "stranskih opazovalcev", kakršen sem v tem primeru jaz.

125. stran 
knjige avtorja Christopherja McDougalla nam v zadnjih vrsticah in nadaljevanjem na naslednji strani prinaša kratko, a zgovorno razmišljanje ultraške legende Scotta Jureka. V dveh stavkih:

* Prebral je Deanovo in Pamino (Reed) knjigo ter vse članke v revijah in ob njih se mu je obračal želodec.
* Vzela sta (Dean in Pam) ta lepi šport, ta veliki dar letenja, in ga spremenila v cirkuško predstavo.

Tehtno, vredno razmisleka...
 

sreda, 26. oktober 2011

Moker do kože

...kaj do kože, do kosti!
Dežuje. Pa kaj? Vesel sem, da sem kljub dežju tudi popoldne, kot že velikokrat v zadnjih tednih, dvignil svojo rit in jo odnesel "v divjino". 2 uri, na koncu moker za ožet. A sem vendarle užival. Neko posebno zadovoljstvo nekoga, ki počne nekaj, kar tedaj večini ne pride na misel.
Srečal nisem žive duše. No...ni bilo ravno tako. Naletel sem na veliko živih bitij...kaže, da so trenutne modne smernice v črno-rumenih odtenkih...
5 lepih jurčkov se bo enkrat v prihodnje znašlo na mizi, za kar bo poskrbela Romana...dober tek!

petek, 14. oktober 2011

Športni dan

Lep jesenski petek, 14. oktober 2011. Sončen dan, nizke jutranje temperature, med 0°C in +5°c. Odločim se za "dan zase"!
Jesenski gozd, jesenske barve, zrak, svoboda, mir, tišina...neprecenljivo! Pika na I: jurčki! Nekaj jih je še, sveži, zdravi...a se sezona končuje. Premrzlo, poleg tega pa (kljub zadnjemu dežju) presuho.
Na zadevo gledamo različno. V gozd gremo trije. Nazadnje eden pravi: gob skoraj ni, saj sploh ni bilo vredno. Jaz pravim drugače: šli smo se zmigat, naužit svežega zraka, pobegnit od stresnega vsakdanjika...torej je dan vsaj 100% uspel!
Aerodinamična frizura, ki sem si jo privoščil potem (za več hitrosti na LM- pa ne vzet preveč zares), je še en dodatek, naslednji bo pa verjetno pobeg v vas pod Ratitovcem...
In v nedeljo zvečer...tole 

torek, 27. september 2011

Nova delovna zmaga

Tega dela sem se malce bal. Nikoli prej se še nisem ukvarjal s kamnom. Sedaj sva se odločila, da za v Danje nabaviva kamin (Lokatermov Slavnik z oblogo iz naravnega kamna). Steno za kaminom sva sklenila obložiti s kamnom. Računal sem, da bo dela za cel dan. Japajade. Danes sva šla v Danje okrog 16. ure, zvečer je bilo delo opravljeno. Seveda sem moral kamen tudi rezati (tega sem se najbolj bal, neznano področje in nisem vedel, kako bo šlo)...fleksarca+ diamantna "šajba" pa ni nobenga problema. Sedaj sem vesel...in kar malo "važen"...
Slikce so...slikce bodo...ma, ne da se mi zdele v avto po digitalca...

 P.S. 28.9.2011- fotke sem dodal v album s kuhinjo. Zaenkrat 6 novih fotk na 22 podlage...ko bo kamin na svojem mestu, pa še (vsaj) ena...

nedelja, 25. september 2011

Kaj bi lahko počel danes?

Lep dan je bil, možnosti kolikor hočeš:
  • Lahko bi šel na katero od razpisanih tekaških prireditev, bilo jih je veliko, nekatere od njih zelo vabljive;
  • Lahko bi šel na trgatev v Lendavske gorice;
  • Lahko bi se umaknil v Danje in tam preživel miren vikend v "svojem svetu", pa še dovolj dela me čaka, da niti ne vem, kdaj ga bom opravil. Enkrat do zime bo treba...;
  • Lahko bi izkoristil lep dan in bi z Romano osvojila kakšen hrib;
  • Lahko bi izkoristil lep dan in se spet enkrat odpravil na daljši tek;
  • Še kaj bi se našlo...
In kaj sem počel danes?
Isto, kot ostale dni v tednu. S sodelavcem sva zmontirala eno kuhinjo. Lepo kuhinjo in dovolj veliko, da nama je vzela cel dan časa. A zadovoljna stranka je najlepša nagrada.
Od nedeljske Tengernsee polovičke še nisem tekel...

ponedeljek, 12. september 2011

BOBU BOB!

Tek naj bi pomenil sprostitev. Če je tako, je to v redu, če ni, je treba nekaj spremeniti.
V nekem obdobju sem se preveč obremenjeval s pretečenimi razdaljami. Vodil sem tekaški dnevnik, beležil kilometre, jih vpisoval v ustrezno temo na Tekaškem forumu, bil vesel vsakega meseca, ko sem jih naredil več kot 150 ali (zelo redko) 200, obenem pa doživljal prave frustracije, ko sem iz meseca v mesec spremljal pretečene kilometre naših ultrašev, običajno tri ali štirikratnik mojih kilometrov.
Z novim letom sem naredil rez. Letos niti približno nimam pojma, koliko km sem pretekel, ne za posamezni mesec, ne skupno. Nimam niti ure in v glavnem ne vem, koliko časa tečem in kako hitro tečem. Samo tečem!
Kar je najpomembneje, odkar se s tem ne obremenjujem, mi je veliko lažje.
V veliko pomoč mi je bil tudi "Ultramaratonec". Nima smisla siliti se v nekaj, kar nisi! Ko sem to spoznal in potem tudi zapisal, je prišlo olajšanje.

Ja, in verjetno se res v ozadju skriva nekakšno "napol opravičevanje" ultrašem...čeprav ne vem zakaj, saj ni nobenega razloga. Samo rekel sem bobu bob!

ponedeljek, 05. september 2011

Brian May

Marko me je spomnil na Queen-e. Saj niso bili slabi, a meni je bolj všečno sodelovanje kraljičinega kitarista Briana Maya z Lemmyevo ekipo.
Nekaj udarnega...Overkill

Sodeloval je tudi "Fast" Eddie Clarke (skin), ex. Motorhead, Fastway...
Spektakularen zaključek koncerta...

All the world is green

Rad imam zeleno. V naravi je veliko zelene barve. No ja, ne pozimi, ko prevladuje bela, če je le kaj snega...pa tudi ne jeseni, ko se listje suši in odpada: takrat je narava pisana, vseh, skoraj čarobnih barv in je odmiranju navkljub prav tako lepa.
Menda zelena barva pomirja. Tudi zato je umik v naravo, daleč od ponorelega sveta, tako dobrodejen. Nekateri živijo v naravi in z naravo. Sredi zelenega sveta. Nekateri živijo v betonski džungli in se umaknejo v naravo, kadar imajo čas...Nekateri živijo v betonski džungi in se niti ne zavedajo, kako je lepo v naravi, na čistem zraku, kako neprecenljivo vrednost ima lahko gibanje v "divjini" ali pa "daleč od ponorelega sveta"...kakor kdo vzame.
Vsem podarjam šopek zelenih fotografij!


Od kje naslov?
Tom Waits: all the world is green


Tom Waits na wikipedii.
Po koncertnem Glitter and Doom  leta 2009 je sedaj izšel novi "Bad as me", ki ga lahko poslušate tudi tukaj . Meni je všeč!
A jaz sem pristranski, sem fan...kaj pa vi??

torek, 30. avgust 2011

Dogaja

Med tekom se po glavi podi sto misli. Glava je pomemben člen pri teku, posebno kadar tečemo na rezultat. Tako lahko postane tudi zelo duhomorno početje, kakršno je tek na 10 km na atletski stezi, nadvse zanimiva zadeva.
V nedeljo v Domžalah na 10-ki Tekaškega foruma sem med tekom razmišljal prav o tem. Stalno se nekaj dogaja. Na začetku svežina. Tečemo, držimo se nekoga ali skupine kot klop. Po par krogih se začnejo oddaljevati. OK., to je sedaj prehitro, če grem za njimi, me bo pobralo. Svoj tempo! Tekma je še dolga (ultraši pa v smeh...). Zgodi se, da zadaj priteče tekač in me prehiti. Nekdo od tistih, ki so počasneje začeli. Naj tečem za njim? Ne, trenutno je prehiter...morda bo pa omagal in ga kasneje ujamem. Kasneje me lahko prehiti hitrejši tekač za cel krog. Take stvari običajno vplivajo negativno. "Pade mi dol"..."Ej, ne prehitevaj, pazi na moj ego!".
Če začnem jaz dohitevati tekače, mi to da zagon...hitrejši tempo, da tekača dohitim, nato počasneje nekaj časa za njim, pa spet pospešek za prehitevanje in pobeg...
Natančna analiza rezultatov s časi posameznih krogov marsikaj pove in je odraz opisanega dogajanja na stezi. 

sreda, 24. avgust 2011

My Name

Ime po podatkih SURS-a .
Wikipedija postreže s podatki izjemnega obsega...
Večja pogostost je z imenom Venceslav, to ime imam namreč zapisano v rojstnem listu. V obdobju med 1961 in 1970 nas je bilo rojenih s tem imenom 13!
Pri še eni obliki tega imena, Venčeslavu,  se pa že skoraj dela gužva...
Izvor imena .

Še kaj? Ja, kot prvo, Vencelj se pri nas pojavlja tudi kot priimek (po podatkih SURS-a 152 oseb). Nekajkrat se je že zgodilo, da me je kdo zamenjal za znanega dolenjskega ultraša Tonija...anekdote...
Kot drugo, če bi sam izbiral ime, bi si izbral drugačno. Kakšno? To je pa drug problem, ker ne vem. Sicer jih pa poznam veliko, ki bi raje imeli drugo ime. Pa je sploh pomembno? Niti ne! Bolj je važno, kakšen je človek.

četrtek, 18. avgust 2011

Druga tema

Vsi komaj čakamo dopust, razen deloholikov (btw...biti deloholik, kot sem že nekajkrat omenil, zame ni neka kvaliteta...prej motnja). Potem dopust pride, čas gre še hitreje, kot običajno. Preživimo ga pač, kakor kdo najbolje ve in zna.
Tudi preživljanje prostega časa se z leti spreminja. Teden ali dva dopusta. Veliko časa, veliko planov, a se hitro zgodi, da potem, ko mine, ugotavljamo, kaj bi še radi, pa nismo. Kvalitetno preživeto ali zgolj tratenje časa?
Bistvenega pomena je, da v tem času popolnoma izklopimo vsakdanje probleme, da se sprostimo, pozabimo na stresno službo...
Polnjenje baterij. Umirjen dopust. Nobenega stresa, nobenega hitenja. Čas ni pomemben.

Služba. Stalno dirkanje. Ukvarjanje s 100 stvarmi naenkrat. Stalna nervoza. Slaba volja in živčnost. Stalno pod stresom. Brezglavost, ki samo povečuje stroške...
Ali se res drugače ne da?
Predvsem se ne smemo prepustiti temu kolesju. To je vlak brez zavor, ki nas pelje v brezno.
Lahko opravljam svoje delo drugače, na svoj način. Umirjeno, trezno, bolj premišljeno. Ne brezglavo!

petek, 12. avgust 2011

Klapa Sv. Florijan


Sediva z Romano na morju v kafiču na plaži, kjer imajo, tako kot je sedaj v navadi, velik LCD ekran. Hrvaška TV postaja, na kateri vrtijo same domače, hrvaške videe. So stvari, ki jih poznamo tudi pri nas (Severina, Oliver, Mišo, Novkovič...), a seveda tudi take, ki so nam manj znane. Mojemu čudnemu glasbenemu okusu navkljub gledam in poslušam z zanimanjem. Nekaj dobrih stvari...a največ zanimanja mi je vzbudila klapa Sv. Florijan in njihova pesem 

Tudi klape to lahko naredijo drugače!
In iščem po spletu:

  • klapa je nastala začetek leta 2010 kot prva gasilska klapa na hrvaškem;
  • kmalu po nastanku so prav z gornjim komadom prepričljivo zmagali na 50. splitskem festivalu
  • zame zelo zanimiv podatek: 5. junija 2011 je bila klapa Sv. Florijan predskupina na nastopu angleškega pevca Seal v pulski Areni...zanimiv zato, ker je Seal zame eden boljših pevcev (zelo rad poslušam dobro tretjino - ali slabo polovico- njegovih pesmi, ostale so seveda tudi odlično zapete, a ne ustrezajo mojemu okusu);
  • uradna spletna stran klape
Meni je všeč.

nedelja, 24. julij 2011

Lije

 Včeraj zvečer je začelo, potem celo noč in do sedaj ni ponehalo. Kot iz škafa.

Grintovec

Pogledujem na uro. 8:58. Čez par minut bo štart kraljevskega teka na Grintovec. Letos bo zaradi vremenskih razmer okrnjen: cilj ne bo na vrhu ampak pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Pravilna odločitev organizatorja. Varnost je na prvem mestu. 9:00. Štart!
Tudi jaz bi moral biti tam. Pa nisem. Tekme sem se veselil. Nisem pa tako zagrizen hribolazec, da bi šel v vsakem vremenu. Zjutraj sem se odločil, da ne grem. Verjetno ne edini...
Srečno vsem tekačem...sedaj ste že 8 min na progi (če je bil štart ob napovedanem času).
Pa se vidimo kdaj drugič kje drugje!

torek, 19. julij 2011

NE TIČ, NE MIŠ




Jaz sem tekač! Tečem na različnih razdaljah, od 100 m pa do razdalj, daljših od maratona, nekako do dolžine dvojnega maratona, to bi bil moj domet glede na količino mojega treninga. Tečem na različnih podlagah in po različnih terenih: asfalt, makadam, poljske in gozdne poti, steze...ravnine in klance. Bolje mi gre v ravnino, v klance nikamor ne pridem in me prehiteva vse živo, pa kljub temu grem včasih tudi na kakšno tako tekmo.  Narava, lepo okolje, prijetna družba, hribi, domače vzdušje...neprecenljivo!
Pri tem se ne obremenjujem z etiketiranjem oz. s tem, kako je tek definiran na papirju. V splošnem človeškem nagnjenju do predalčkanja torej nisem ne kratkaš, ne dolgoprogaš, ne ravninski in ne gorski tekač, ne softič ali hardič... ne tič, ne miš...pač pa samo vsestranski oziroma povprečni rekreativni tekač!

Predalčkanje

Pojavljajo se debate, kaj lahko in česa ne moremo pospraviti v predal z oznako "gorski tek". Seveda so pogledi na temo zelo različni in tako vedno znova izhodišče za nesmiselne, brezplodne razprave, za prepričevanje prepričanih. Razprave gredo celo naprej do vprašanja, kdo je (dober) gorski tekač in kdo ni. V tem smislu jaz nisem ne dober in ne slab gorski tekač: sploh nisem gorski tekač, ker itak vse klance prehodim!
Pred časom je bila aktualna razprava, kaj je to supermaraton in kaj ultramaraton. Govora je bilo celo o zlorabi pojmov. Pogledi so bili tudi takrat različni. Zakaj? Samo zato, da neki stvari damo ime? Pa tako je enostavno: pretekel sem toliko in toliko kilometrov (ali tekel sem toliko in toliko časa),  ali je sploh pomembno, kako se tej razdalji reče??

petek, 15. julij 2011

Ultraš z drugega zornega kota

Spet sem se nečesa lotil z napačne strani. Kot sem napisal zadnjič, sem ultramaratonca vzel s sabo zato, da bom v knjigi mogoče našel navdih...a nato sem jo bral v luči ameriškega sranja namesto da bi to prezrl in v njej iskal tisto, za kar sem jo vzel s sabo. Par dni kasneje sem to nekako sam ugotovil, knjigo vzel s police ter nadaljeval z branjem...Bržkone bo tako več efekta, a to bo pokazal čas...

Alanis Morissette

http://en.wikipedia.org/wiki/Alanis_Morissette

ponedeljek, 11. julij 2011

Kaj mi imata povedati dva američana

Kaj vzeti s sabo za branje na dopust?

Pa bi hitro kdo rekel: kaj se pa sedaj še s tem obremenjuješ? Pač nekaj, karkoli že, da preženeš prosti čas.
A ni tako enostavno. Gremo po vrsti:
  • Izhajamo iz reka (ki pa ni samo to ampak veliko več): Vse je v glavi!
  • Na to, kaj je v glavi, lahko vplivamo. Kje in kako živimo, s kom se družimo, kaj beremo...
  • Morda v nekem obdobju pridemo do neke točke, ko si morda zaželimo določene osebnostne spremembe, kar pomeni, da moramo najprej nekaj spremeniti v svoji miselnosti, v glavi...
  • Nekako sem se odločil, da ne bi bilo slabo (dokler še lahko...EMŠO pa te zadeve...), mojemu tekanju ponovno dodati nekaj ostrine, borbenega duha ...
  • Tako sem se odločil, da umirjeni poduhovljeni tibetanec Tenzin Gjatso in njemu podobni kolegi z raznih delov sveta ostanejo doma, z mano pa gresta Lance in Karno...mogoče bom pri njiju dobil navdih za tisto, kar iščem...oziroma tisto, kar mislim, da trenutno rabim...
Medtem, ko sem knjigo o Lanceovem boju z rakom nekje kupil, sem Ultramaratonca dobil za nagrado na 5., zadnji etapi prve izvedbe etapnega teka Trans Slovenija...
Slednjo sem prebral brez kakega navdušenja. Prenapihnjeno ameriško sranje. Pospravil sem jo in se je nisem več dotaknil. Do sedaj...ko sem jo iz prej omenjenih nagibov vzel s sabo na dopust. Pa še:
  • firbec, kaj mi ima Karno po teh letih novega povedati oz. kako sem v tem času spremenil pogled na zadevo;
  • kako je videl svoj prvi nastop na Western States Endurance Run 100...posebno sedaj, ko imamo tudi Slovenci svojega junaka, ki si je drznil na to tekmo in jo tudi uspešno zaključil in še preden preberem Avijevo poročilo;
Lahko rečem, da sem knjigo vendarle bral drugače kot takrat, a ne čutim še prav nobenega navdušenja...Idiotizmi tipa: spanje je za mevže  itd. pa me od knjige prav odvračajo. Tokrat je nisem prebral v celoti, obupal sem potem, ko je Karno na 73. milji Badwater odstopil (pravzaprav so ga nezavestnega odnesli) in se je potem počutil kot navadna zguba in je nasploh obupal nad sabo...too much!
Iz knjige veje energija in razne misli, vzpodbudne "mantre", ki te ženejo naprej pri teku v trenutkih, ko je res težko, a v celoti gledano se mi vedno znova pojavlja vprašanje smiselnosti ukvarjanja s športom daleč preko meja zdravega. Zlorabljanje svojega telesa. (Sicer je pa zlorabljanje še veliko drugih stvari: prenažiranje, zapijanje, droge...).


Tako pri Ultramaratoncu kot pri Armstrongu pa je meni najbolj pomemben PRELOM:
  1. pri prvem je bil to 30 miljski (za preračun v km x 1,609)  nočni izlet  za 30. rojstni dan, prvi tek po petnajstih letih. Karno se je "v eni noči spremenil iz pijanega japijevskega bedaka v znova rojenega športnika" ter "v obdobju velike praznine v svojem življenju je moč poiskal v teku";
  2. Pri drugem je šlo za vrnitev v življenje po težki bolezni: "...življenje se je obrnilo na glavo in ko sem se skušal vrniti vanj, sem izgubil smer, nič ni bilo več tako kot prej in temu nisem bil kos"...Lance je odgovore našel v mestecu Boone, kamor se je umaknil na 10- dnevne priprave...te strani so najlepši del knjige...
Kaj sta mi povedala, kaj bom odnesel...??? Še ne vem, a na dopustu sem imel čas in tudi dovolj volje, da sem tekel vsak dan... 

nedelja, 26. junij 2011

Normalno...nenormalno...

Kolikokrat na dan slišimo (takole, pogovorno), da kdo za koga reče: ta ni normalen!
Res smo si ljudje zelo različni (in prav je tako), imamo različne poglede na življenje...pa se včasih sprašujem: kdo pa sploh je "normalen"?
Obstajajo neke norme obnašanja, ki naj bi se jih vsi držali, ker le te omogočajo skupno bivanje, sožitje. Včasih nas kdo razjezi...pa je res on kriv za to? Ali smo morda krivi sami, ker nas je v slabo voljo spravil s svojim drugačnim vedenjem, razmišljanjem...ki ni skladno z vzorcem v naši glavi?

Med kakšnimi ljudmi živimo?
  • tipi, ki se po službi preselijo v bife in tam do nezavesti rešujejo državo in tegobe celega sveta.
  • sodelavci, ki delajo tudi ob nedeljah, ker "če ne delaš tudi ob nedeljah, ne boš imel nikoli nič"
  • sosedi, ki imajo vedno dovolj časa za posedanje na klopcah in opravljanje, jim nikoli nič ne uide, a vse kar vidijo, merijo, ocenjujejo in komentirajo z različnimi merili...
  • vseh vrst športniki in "športniki"
  • okoliškimi kmeti, ki so pred leti prodali nekaj svoje zemlje, na kateri sedaj stojijo bloki, danes pa pazijo na vsako travno bilko...("a ti ne veš, kje je pot?"...)
  • starši, ki še danes obdelujejo hribovsko kmetijo na točno isti način, kot pred 30 leti, stalno jamrajo, kako grdo je življenje, a raje še naprej igrajo vlogo žrtve, kot da bi začeli razmišljati, kako bi ga lahko olajšali.
  • ...še in še bi lahko našteval...
In spet: kdo od vseh teh JE in kdo NI normalen??

Kaj pa jaz??

    petek, 24. junij 2011

    Nešteto razlogov za življenje

    Včeraj sem odkril zanimivo spletno stran društva onkoloških bolnikov Slovenije http://www.nestetorazlogov.si/ .
    Imam nešteto razlogov za življenje in svojega lahko dodamo tudi preko SMS...beseda RAZLOG na 1919 (donacija 1€).

    sreda, 15. junij 2011

    Analiza krize

    Tae me je spodbudil v tale zapis, z neko aktualno temo na Tekaškem forumu, pa tudi ostali, ki so se oglasili s svojim pisanjem v taisti temi...torej: zelo na kratko bom preanaliziral par resnih kriz, ki sta me doleteli v mojih rekreativno tekaških letih. Pravzaprav se okrog prve nimam namena kaj dosti vrteti, o njej sem že pisal nekoč nekje: Vzponu sledi padec ...in padcu ponoven vzpon, kar je najbolj pomembno.
    Pri drugi sem bil starejši, bolj izkušen...hm...ali res??
    Sedaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem pri drugi naredil največjo napako, ko sem se trudil biti kokurenčen mlajšim tekačem, s tri ali celo štirikrat večjo kilometražo, kot je bila moja. Nerealne želje! In je šlo, dokler je, dokler se nisem skuril. Sladkih6 2009, Ultra promo Istra 2009, Celje- Logarska 2010, LM 2010...krasni primeri.
    Ali je ta kriza sploh že minila? Niti sam ne vem. Mislim, da je, a vem, da sem drugačen. Na stvari gledam drugače, lotevam se jih drugače, bolj sproščeno, kar je dobro!  Ne smem si dovoliti, da bi ponavljal stare, vedno ene in iste napake.
    Zadnjič, ko je Uroš praznoval rojstni dan, sem že hotel napisati: ostani tak, kot si. A ne, ostati tak bi pomenilo stopicanje na mestu. Držati se je treba neke poti, če je ta dobra, a je vendarle treba iti naprej. Napredovati na dobri osnovi, na trdno zgrajenih temeljih.

    Energija za življenje

     Krvodajalstvo
    Zadnjikrat sem dal kri v dneh pred novim letom. Krvodajalska akcija Tekaškega foruma na Šlajmerjevi v Ljubljani.
    Čas bi bil, da spet grem, a to zna biti pri tekačih problem.  Že več let imam kronično nizek hemoglobin (železo pa te zadeve...), torej po kakem (daljšem) teku nima smisla, pred njim pa tudi ne, po odvzemu krvi običajno čutimo pomanjkanje energije.
    Prav te dni je bila akcija v Škofji Loki, a v soboto je Gorski maraton štirih občin in s tem se ne mislim zafrkavat, je pretežka in predolga tekma.
    Pa pustimo zdaj to... 
    Moj namen je opozoriti na možnost vpisa v bazo krvodajalcev. Tudi kri ima svoj rok trajanja, potrebe po krvi se spreminjajo, zato potrebujejo krvodajalce, ki bodo pripravljeni darovati kri takrat, ko bodo potrebe po njej.
    Morda akcija traja že dlje časa, ne vem. Jaz sem se s tem srečal danes prvič, ko mi je prišel v roke letak...
    Pa bom nehal, na spletni strani   je o tem veliko informacij.
    Jaz sem že vpisan...sodeluj še ti!

    torek, 14. junij 2011

    Saint Is A Sinner Too

    Slash & Rocco Deluca 


    Slash& Adam Levine 
                                                  

                                                                       
    Lanski Slashov prvenec, na katerem je sodelovala vrsta glasbenih legend...

    ponedeljek, 23. maj 2011

    Moderno življenje

    Tipični primer
    * Mladi mož se je s svojo ženo odpravil na potovanje. Rad je hitro vozil. Ko sta nekaj časa potovala po avtocesti, je žena vzela avtokarto in rekla: " Dragi, zapeljala sva na napačen izhod!". Nakar je mož ponosno odgovoril: " Nič ne de, zato pa sva ravnokar postavila rekord!".
    * Oče je s svojimi otroki obiskal muzej in rekel: " Dajte že, dajte že! Če se boste stalno ustavljali, da bi si ogledali vsako malenkost, ne boste videli ničesar!".

    V Gorenjskem glasu (10. maj. 2011) Cvjetičanin piše o >generaciji nimam časa<
    Pravimo, da je čas vse krajši in še hitreje gre. Ob podaljšanem delovniku nam tako ostaja časa samo še za "opravke". Analiza opravkov pokaže, da je večina sploh nepotrebna...življenske navade so se tako spremenile, da so nas začele zanimati stvari, ki nam ne dovoljujejo imeti časa za druge. Čas za nakupe, za hipermarkete, čas za internet in televizijo...

    Hitenje kot način življenja. Ne znamo več drugače.
    *Družina je hotela za tri dni odpotovati v Švico. Na Izlet. Več mesecev so načrtovali in ko so se počitnice končno začele, so izgubili večino časa s tem, da so načrtovali potovanje nazaj. Ko so potem prišli v Švico, so samo še fotografirali, da bi lahko prijateljem pokazali slike, namesto da bi uživali čudovito kuliso, dihali svež zrak...Tako so imeli slike krajev, v katerih niso nikoli bili, pač telesno, toda ne v resnici.

    Živimo v kulturi prihodnosti, kulturi jutrišnjega dne: jutri bom srečen, jutri bom živel...kot šaljivi napisi ponekod: jutri pijača zastonj...

    sreda, 04. maj 2011

    POČETI NIČ

    Pride dan, ko je treba enostavno počivati. Možgane na off, vse štiri od sebe...izklop! Danes ga imam, tak dan. No ja, dopoldne sem bil v službi, vlačil sem se po delavnici kot cunja, izmozgan. Komletiral sem eno veliko kuhinjo, jutri jo gremo montirat, eno smo včeraj...in eno sem prejšni teden, najino, tisto, ki sva jo za novo leto načrtovala.
    Od ideje do izvedbe
    Ko sva opremljala svoj štuk na vikendu, je en prostorček ostal prazen. Dolgo sva se odločala, kaj bo tam...letos za novo leto je padla dokončna odločitev, da bo kuhinja. Takrat sva naredila skice, kasneje sva izbrala še materiale (barve) in se odločila za črni marmor ter ultrapas makasar, fronte pa umazano bela. Ker je malo prostora (pa tudi malo uporabnikov) sva se odločila v kuhinjo postaviti candyjevega duota, kombinacijo pečice in pomivalca v enem stroju.
    Potem sva se odločila tudi to, da fabjon, ki sva ga imela prej, v ta prostor ne sodi več (kuhinja je bolj modernih barv in oblik) in da ga bo treba menjati (knauf, bela barva). Montažo kuhinje sem planiral za prvomajske praznike.
    Migam, torej sem!
    In potem sem si vzel cel teden prosto. Prejšno nedeljo sva opravila tisti spomladanski pohod , na velikonočni ponedeljek sva bila na Ratitovcu, en dan sem pomagal v Dražgošah saditi krompir (ročno), to nedeljo je padla obhodnica, ostale dni (vključno s 27. aprilom in 2. majem, ki sta sicer praznična dneva) pa sem bil knaufar, malar, električar in mizar. V ponedeljek zvečer je bila glavnina končana, sedaj se moram preleviti še v vodovodarja ter urediti še nekaj detajlov. Na steno nad pultom pride še obloga, a se morava odločiti glede barve.
    IZDELEK, nekaj fotk, kako je nastajalo in kaj je nastalo.
    Nabralo se je
    V ponedeljek zvečer sem bil že krepko utrujen. In zgrožen, zjutraj je spet služba. In spet še ena kuhinja. In spet cel dan. Zvečer sem pa res imel poln kufer vsega.
    Danes po službi sem šel domov početi nič. Pa se mi po eni strani zdi kar nekako zapravljen dan. Tako smo naučeni, da ne smemo biti nikoli nedejavni. Verjetno tudi zato tole pišem: sebe prepričujem, da ni nič narobe, če si včasih vzameš čas tudi za počitek. Saj jutri imamo pa spet na stezi četrtkova tekaška druženja AD. Hm...če bom že doma...
    Sedajle pa peljem psa na sprehod, lepo počasi, čez Kres. Ne daleč. Če bi šel sam, bi se prav kmalu "spustil s ketne", Tara me bo pa nazaj držala, ima tudi hitro dovolj.

    Takile so dnevi povprečnih rekreativcev. Pridejo prazniki, namesto da bi jih izkoristil za vsakodnevni tek, hitim, da bi naredil čimveč tistega, za kar sicer ni časa.

    nedelja, 01. maj 2011

    Par misli o delu

    Ko je že ravno praznik dela...
    pa ne preveč zares...
    • Najbolj delovni del človeškega telesa so komolci.
    • Nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem.
    • Ne maram ljudi, ki se ponašajo s tem, da trdo delajo. Če se jim njihovo delo zdi tako trdo, naj si poiščejo drugo. Veselje do dela je znamenje, da nam ustreza.

    sobota, 30. april 2011

    God Save The Queen


                                                                        


    God Save The Queen Lyrics
    Artist(Band):Sex Pistols


     "God Save The Queen"

    God save the queen
    The fascist regime
    They made you a moron
    Potential H-bomb

    God save the queen
    She ain't no human being
    There is no future
    In England's dreaming

    Don't be told what you want
    Don't be told what you need
    There's no future, no future,
    No future for you

    God save the queen
    We mean it man
    We love our queen
    God saves

    God save the queen
    'Cause tourists are money
    And our figurehead
    Is not what she seems

    Oh God save history
    God save your mad parade
    Oh Lord God have mercy
    All crimes are paid

    When there's no future
    How can there be sin
    We're the flowers in the dustbin
    We're the poison in your human machine
    We're the future, your future

    God save the queen
    We mean it man
    We love our queen
    God saves

    God save the queen
    We mean it man
    And there is no future
    In England's dreaming

    No future, no future,
    No future for you
    No future, no future,
    No future for me

    No future, no future,
    No future for you
    No future, no future
    For you
     

    petek, 29. april 2011

    Don't give up on me

                                                                                  
                                                                                      

    Joe Cocker

    četrtek, 28. april 2011

    Too much

    Nerad komentiram dogodke, ampak tale pomp, ki ga zganjajo okrog ene  poroke, je pa že malo čez zdravo mero.
    Že tako nisem zagovornik "sanjskih" porok. Vse priprave, enormni stroški, izumetničeni blišč...vse se vrti okrog enega sanjskega dne. Nihče ne pomisli, da so vsi naslednji (dokler ju smrt ne loči!) bistveno bolj pomembni. Kaj pomaga sanjski začetek skupne poti, če kasneje gredo stvari v tri krasne. Ločitvene statistike so zgovorne...
    Za dober odnos sta potrebna dva!

    Je pa prikladen takle cirkus, kot se ga sedaj gredo otočani in evforijo širijo tudi drugam. Če ne drugega, za nekaj časa zamegljuje pogled na resnične probleme, ki jih ni malo. In če končno na tehtnici na eno stran damo za ničevosti stran vržen denar, na drugo pa vso bedo tega sveta, se dogodek približa oznaki: sramota!

    sobota, 23. april 2011

    Kokoš ali orel?

    Stara indijanska zgodba:
    Neki indijanski izvidnik je našel na vrhu gore orlovo jajce. Vzel ga je s seboj in ga položil v gnezdo navadne kokoši, ki naj bi ga izvalila. Ko je napočil čas, se je izvalil orlov mladič z drugimi piščeti, saj je z njimi ležal v istem gnezdu. Mali orel je odraščal v krogu drugih piščancev in kmalu se je naučil kokodakati, brskati po zemlji, iskati črve in insekte. Sem in tja je dvignil peruti in sfrfotal na eno od spodnjih vej drevesa, prav tako, kot druge kokoši. Živel je v zavesti, da je kura. Minila so leta in orel je postal star in siv. Nekega dne je pogledal kvišku v nebo in videl nekaj čudovitega. Visoko zgoraj, v neskončni modrini, je lebdel čudovit ptič, skoraj ne da bi udarjal s svojimi mogočnimi perutmi. Poln spoštovanja je stari orel gledal ptiča. To je nanj naredilo velik vtis in je rekel bližnji kokoši:
    "Kakšen ptič neki je to?"
    Kokoš je pogledala navzgor in rekla:
    " O, to je orel, kralj višin. Toda ne izgubljaj več misli zaradi njega. Ti in jaz sva druge vrste, mi spadamo sem na zemljo."
    Torej orel ni več gledal navzgor in je umrl končno v veri, da je kokoš na dvorišču.
    Kaj pa mi?

    sreda, 20. april 2011

    BJORK

    Kdo je bjork?





                                                                      
                                                                                   


                                                                                          

    nedelja, 03. april 2011

    BOR

    Horoskopi. Običajno jih ne prebiram. Nimajo teže. V prazno zapravljen časopisni prostor.
    Nekateri menijo drugače. Ponekod se celo menedžerji prej pozanimajo o astrološkem znamenju svojih poslovnih partnerjev, da jim ti razkrijejo, s kakšnim osebkom imajo opravka in kaj lahko od njega pričakujejo.
    Poznamo več vrst horoskopov, a na drevesnega sem naletel prvič.
    Po tem horoskopu sem bor!

     

    sobota, 02. april 2011

    SAXON
    In če smo že pri koncertih, ne morem mimo tegale.
    Gre za angleško skupino...pa kaj sploh pišem...tule je vse !
    S treh koncertov, na katerih sem saxone doživel, sem odnesel zelo lep spomin.
    Ponedeljek, 30. maj 2011 ob 22. uri, kino Šiška!
    Novi album z naslovom CALL TO ARMS, 19. po vrsti, izide 23. maja 2011

                                                                Let Me Feel Your Power



    The Eagle Has Landed


    nedelja, 20. marec 2011

    HIPOTEZE

    Berem. Prebiram stare Vrhunske dosežke in včasih naletim na kakšne zanimive teme, razmišljanja...
    Na primer: VD, januar-februar 1999 prinaša članek Lajšanje stresa (Zakaj oddih od treninga lahko koristi dosežku). Uvodno razmišljanje se vrti okrog hipotez, zakaj se trenirajoči po treningu počutijo tako dobro. Mnenja športnih psihologov se precej razlikujejo: 
    • vadba naj bi vsaj za nekaj časa omogočila odvrnitev od vsakodnevnih opravil in torej od vsega, kar posameznika teži in mu povzroča skrbi;
    • mnogi menijo, da gre za posledico delovanja endorfinov, ki jih izločajo razne možganske celice. Endorfini so močne, opiju podobne kemikalije, ki lahko v človeku zbudijo občutek neskončnega miru. Raziskovalci so že dokazali povečano izločanje endorfinov med vadbo;
    • fiziologi so prepričani, da gre preprosto za vpliv zvišane telesne temperature, ki zmanjša viskoznost celičnih tekočin ter poveča gibljivost mišic, zaradi česar nas prevzame občutek sproščenega ugodja;
    • nekateri menijo celo, da treniranje zmanjšuje dejavnost desnega režnja možganov in predaja oblast levemu, ki nas obdari s sproščujočim mirom;
    Kakorkoli že, važno je, da se po teku dobro počutimo, da se zavedamo, da smo naredili nekaj koristnega zase!
    Vendar obstajajo tudi primeri, ko treniranje samo povzroča tesnobnost oz. anksioznost, tj. stanje živčne zaskrbljenosti. Ko se zgodi to, je treba okoliščine postaviti na glavo- treningu se je treba odreči zato, da olajšamo stres, ki ga je povzročil.

    torek, 15. marec 2011

    Better man

    Zadnjič sem pisal o tem, kako ljudje, ki zbolijo, prehajajo skozi pet stopenj v zaporedju: zanikanje, jeza, barantanje, depresija in sprejetje.
    Dr. Peck pa pri tem ugotavlja še nekaj zanimivega (citiram):
    ...da preživljamo povsem enaka obdobja v povsem enakem zaporedju ob vsakem pomembnejšem koraku svoje psihološke ali duhovne rasti. Kadarkoli stopimo velikanski korak naprej v puščavi, kadarkoli dosežemo pomembnejši napredek v svojem razvoju, preživljamo ta proces zanikanja, jeze, barantanja, depresije in sprejetja.
    • Predstavljajmo si, na primer, da imam hudo značajsko napako in me začenjajo prijatelji kritizirati, ker postaja očitna. Kakšen je moj odziv? Rečem si: "Gotovo je zjutraj vstal z levo nogo." Ali:" Pa mora biti res jezen na ženo. To nima nič opraviti z mano!" Zanikanje.
    • Če me še naprej kritizirajo, rečem:" S kakšno pravico se vtikajo v moje stvari? Ne vedo, kaj pomeni biti v moji koži. Zakaj se, hudiča, ne brigajo zase?" Jeza.
    • Toda če me imajo dovolj radi in me kritizirajo naprej, pomislim:" Hej, zadnje čase jih res nisem nič pohvalil, kako dobro jim gre." Začnem jih trepljati po ramenih, se jim na vse pretege smehljam in upam, da jih bo to utišalo. Barantanje.
    • Toda če me toliko ljubijo, da me kritizirajo še naprej, morebiti dosežem točko, ko pomislim: "Je mogoče, da imajo prav? Bi lahko bilo res kaj narobe z mano?" In če je odgovor trdilen, zapadem v depresijo. Toda če zmorem vztrajati ob tej depresivni misli- da je mogoče z mano kaj narobe- in se začnem spraševati, kaj bi to moglo biti, če o zadevi razmislim in jo razčlenim, osamim in prepoznam, lahko začnem proces, v katerem jo ubijem in se je očistim. Ko dopolnim- popolnoma- delo z depresijo, se pojavim na drugem koncu kot nov človek, bitje, ki je vstalo od mrtvih, BOLJŠI ČLOVEK.

    nedelja, 13. marec 2011

    Vrnitev v življenje

    Včasih kak droben dogodek ali bežno srečanje deluje na nas asociativno in nam da povod za razmišljanje, prebudi se radovednost...
    Zadnjič me je dogodek spodbudil k pisanju o naši črpalki, tokrat me je

    bežno srečanje 
    z znancem, takole na cesti, medtem ko sem psa peljal na sprehod, napeljalo v razmišljanje o tem, kako nepredvidljivo in včasih prav krivično je življenje.
    Pa ne mislim sedaj na kako poglobljeno razpravo ali referat- kdo bi litanije bral- le par misli o tem.

    Rak
    je ena tistih bolezni, ki življenje obrnejo na glavo.
    Znanstveniki (ali "znanstveniki"- tisti, ki to počnejo namenoma zaradi nekih svojih interesov) stalno objavljajo nova odkritja o rakotvornih snoveh, ki so jih odkrili v izdelkih, katere v gospodinjstvih vsakodnevo uporabljamo, pa tudi v hrani, ki je bila prej vedno na seznamu zdrave prehrane. Btw., jaz sem že prej večkrat rekel, da bi ob izogibanju hrani, ki so jo že kdaj označili za škodljivo (torej bi jedel res le "zdravo" prehrano, ki ne vsebuje prav nobene škodljive sestavine) umrl od lakote, ker ne bi jedel ničesar.
    Med brskanjem sem naletel na "informacije, ki jim lahko zaupate" , govora je o kemikalijah, ki jih vsebujejo izdelki pri nas doma in nas stalno obkrožajo in ogrožajo...
    Spominjam se še časov, ko je bila ta bolezen tabu tema, danes to ni več. Doleti lahko kogarkoli in prav v tem včasih vidimo krivičnost: zbolijo ljudje, ki vseskozi zdravo živijo, na drugi strani so ljudje, ki na svoje zdravje ne pazijo, kadijo...a nikoli ne zbolijo. Skrivnost...
    Dr. Peck navaja stopnje, ki si po odkritju bolezni sledijo v zaporedju:
    • zanikanje: "Verjetno so v laboratoriju zamenjali izvide. Ne morejo biti moji, meni se to ne more zgoditi!". To deluje kratek čas, tej stopnji sledi
    • jeza. Bolniki se razjezijo na zdravnike, bolniške sestre, jezni so na bolnišnico, svoje bližnje in na boga. To seveda nikamor ne pripelje, zato je naslednja stopnja 
    • barantanje. Npr.: "Če se bom vrnil v naročje cerkve in začel spet moliti, bo morda moj rak izginil" ali kaj podobnega. To seveda ne prinese rezultatov, bolniki zapadejo v 
    • depresijo. Če se lotijo "dela z depresijo", imajo možnost, da pridejo do pete stopnje, to je
    • sprejetje. Gre za obdobje velikega duhovnega miru in umirjenosti. Peck opozarja, da peta stopnja ni pogosta. Razlog za  to je boleče in težavno ukvarjanje z depresijo in ko se bolniki soočijo z njim, se raje umaknejo nazaj v zanikanje ali jezo ali barantanje.
    Zdaj pa dovolj, le še tale povezava  , ki prinaša  veliko informacij o bolezni.

    Priporočilo za branje: Lance Armstrong- Ne gre samo za kolo.

    Citat: "Naj zveni še tako čudno, raje bi veljal za človeka, ki je premagal raka, kakor pa za zmagovalca na Dirki- zaradi tega, kar je (rak) storil zame kot človeško bitje, moškega, moža, sina in očeta!"

    torek, 08. marec 2011

    Misli o ženskah in moških

    *Vzrok, da moški pri ženski bolj cenijo lepoto kot inteligenco je, da je na svetu več neumnih kot slepih. (Louis de Vilmorin)
    *Če vzgajaš moža, vzgajaš njega; če vzgajaš ženo, vzgajaš celo družino. (Arabski pregovor)
    *Mož in žena sta dve obali ene reke. (Claude de RUE)
    *Možje upravljajo svetu, žene možem. Kaj bi hotele več? (Goltz)
    *Test o vzgojenosti moža in žene je njuno obnašanje med prepirom. (Shaw)
    *Lepe ženske so ustvarjene za moške brez domišljije. (Veber)
    *Bog je ustvaril ženske samo zato, da bi ukrotil moške. (Voltaire)
    *Le poroči se. Če dobiš dobro ženo, boš srečen, če dobiš slabo, boš filozof. (Sokrat)
    *Če sta dva vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč. (Churchill)

    Dodatek:
    "Enkrat je bil mož, ki mu je umrla žena. Potem je enkrat umrl tudi on in je prišel v nebesa, je tam srečal ženo in sta srečno živela. In je rekla ona, a vidiš, kako nama je zdaj lepo, mož pa je rekel, a veš, kdaj že bi nama bilo tako lepo, če ne bi ti te zdrave hrane kuhala." 
    (Tara, osem let- objavljeno v knjigi Marka Zorka: Knjiga mrtvih, izdala Mladina d.d., LJ, 2007)

    ponedeljek, 07. marec 2011

    March Or Die

    HIT

    Kaj je hit?
    V razlagi SSKJ piše: popevka, ki je postala popularna. Torej gre za pesem, ki poslušalcem sede v uho, jim je všeč, jo želijo poslušati, zaradi nje kupujejo glasbene nosilce določenega izvajalca...Tudi pri nas obstajajo glasbene lestvice, domače in tuje...a kadar slišim na radiu prejšnji dan posnet komad, ki ga oglašujejo kot novi hit tega in tega izvajalca(ke), dobim ošpice...Halo! Pesem mora hit šele postati, če je dovolj poslušljiva!!

    Poslušanje glasbe po zakonu??
    Rad imam glasbo. Dobro glasbo. Drugo je stvar okusa. Veliko tistega, kar poslušam, ne gre v vsaka ušesa. A ni zakona, ki bi mi lahko narekoval, kaj naj poslušam. Če je večina slovenske glasbe neprebavljive, je pač ne bom poslušal. Lokalpatriotizem že, a pri glasbi ne igra vloge! Heh, produciraš neposlušljive izdelke, nato jih pa z zakonom forsiraš med ljudi.

    Zakaj tole pišem?
    Predvsem so me te dni osrečili, ker končno vem, kdo je kralj slovenske popularne glasbe! Pika na i! Smetana na torti!
    Sicer je pa vsakoletna EMA krasen odraz stanja...

    ponedeljek, 28. februar 2011

    Rešitev ni popolna abstinenca...

    Spet se bliža!
    Čez dober teden se že 6. leto zapored začenja akcija 40 dni brez alkohola. Kot pravijo organizatorji, je glavni namen akcije opozoriti na posledice prekomernega uživanja alkohola ter izraziti solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja v družinah, nesreč v prometu in zaradi bolezni, ki so posledica alkohola. 
    Letošnja akcija nosi naslov "Za več pravega veselja brez alkohola" in nam ponuja druge možnosti za pravo veselje:
    • pristni odnosi z našimi najbližjimi;
    • kultura in umetnost;
    • šport;
    • narava;
    • ...
    Pred leti sem na forumu prvič odprl temo 40 dni brez alkohola. Takrat je bila to ena najbolj vročih tem, kresala so se mnenja...kasneje sem bil okrog tega raje bolj molčeč.
    Jaz sem se takrat akciji pridružil in jo podaljšal na 60 dni, prav tako naslednje leto. Tretje leto sem zadevo podaljšal na 120 dni, lani jih je bilo 140. Pa ne, da bi bil zagovornik popolne abstinence. Jasno mi je, da so tisti, ki so kakorkoli žrtve prekomernega uživanja alkohola, za popoln pregon le-tega, imajo pač svoj (razumljiv) pogled na problematiko, podprt z vsak svojimi težkimi izkušnjami. Saj navsezadnje je res, prekomerno uživanje alkohola in zloraba kulture pitja je vzrok in povod mnogih nesreč in težkih življenskih zgodb. 
    Za opis svojega odnosa do tega težko najdem prave besede, na internetu pa sem dobil članek, ki je dokaj blizu: govori o kulturi pitja (v tem primeru vina): Rešitev ni popolna abstinenca, ampak vzgoja za kulturo pitja!
    Znano je, da so v vinu odkrili preko tisoč snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje zmernega uživalca vina...Alkohol je pravzaprav edina škodljiva snov, ki jo vsebuje vino, škodljiv vpliv pa onemogočimo z zmernostjo.

    Citiram: "Vedno manj poznamo način pridelovanja hrane in vina, zato je tudi odnos do obojega vedno slabši; ni pravega spoštovanja. Koliko ur dela, znojnih kapelj in skrbi je potrebno za kos kruha, kozarec domačega vina! Sodobni človek pa tako z lahkoto vrže kos kruha v smeti, še pred nekaj desetletji pa je tak košček suhega kruha reševal življenja. Pa ne le pred leti, tudi danes. Osebne stiske in probleme vse prevečkrat utapljamo v alkoholu. Pri kupovanju nas prepričajo cenene ponudbe uvoženih pridelkov in izdelkov, domači pa ostajajo. Nas je res svet reklam povsem zaslepil?
    Kultura pitja vina
    Kultura pitja vina je povezana s pridelovanjem, trženjem in pitjem vina. Razvila se je v tradicionalno vinskih državah, kjer se vino pojavlja pri vseh pomembnih odločitvah v življenju posameznika, pa tudi v vsakdanjem življenju. Vino je danes pijača, ki jo znanstveno lahko obravnavamo z več vidikov. Kot pijačo, ki umiri razburjen želodec in dušo ter oplemeniti in dopolni hrano. V zmernih količinah ugodno vpliva na psihično in fizično počutje ter zdravje, če pa pretiravamo, se lahko hitro spremeni v strup. V vinu so namreč odkrili že preko tisoč snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje zmernega uživalca vina. Dvig kulture pitja vina, kar pomeni zmerno uživanje, ki je koristno za zdravje, pa lahko dosežemo le, če o vinu vemo več kot le to, da je prijetna alkoholna pijača.
    Vzgoja za kulturo pitja in prehranjevanja
    Problem torej ni v pridelovanju in ponudbi vina, ki na slovenskih vinorodnih območjih dosega visoko kakovost tudi v mednarodnem merilu, ampak kultura pitja vina. Pa ne gre le za številne težave z zasvojenostjo z alkoholom, velik problem predstavlja tudi zasvojenost s hrano. Ali ni prav vse to izziv za vzgojo, katere cilj je kultura pitja in prehranjevanja in ki se začne že pri najmlajših. Prvi korak v vzgoji pa je zagotovo vzgoja za zmernost na vseh področjih življenja. Le tako smemo upati, da se bo znižala tudi stopnja zasvojenosti z alkoholom.
    Že modri Sirah je zapisal:
    »Vino poživlja srce
    in razveseljuje dušo, če ga
    piješ o pravem času in zmerno.
    Preveč popitega vina pa človeku zagreni dušo, povzroči razdraženost in nasilnost.
    Pijanost razvname jezo neumnega v njegovo spotiko, zmanjšuje njegove zmožnosti in zadaja rane.« (Sir 31,28–30)

    Mnogi trpijo zaradi nezmernega uživanja vina, ker se ne morejo prenehati utapljati v opojni pijači, le redki pa spoštljivo nazdravijo in popijejo kozarec žlahtne slovenske kapljice ob dobri hrani. Rešitev ni popolna abstinenca, ampak vzgoja za kulturo pitja. Bile so že poletne šole o kulturi pitja in upati smemo, da bo vzgoja za kulturo pitja in prehranjevanja kmalu tudi v srednješolskem predmetniku (ne le na kmetijskih in živilskih srednjih šolah).

    Na spletnih straneh Večera v novembru 2009 smo lahko prebrali, kaj o pomenu vzgoje za kulturo pitja meni mag. Janez Valdhuber s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede: »O kulturi pitja vina, ki je del kulture pitja, ta pa del splošne kulture, so pred leti že bili poskusi izobraževanja v okviru poletnih šol. Srednješolci so med drugim lahko izvedeli, da je vino naravna in kulturna dobrina, da je del evropske civilizacije in da spoštljiv odnos do njega in njegovo zmerno uživanje človeka plemenitita. Ob takem poučevanju tudi zvemo, da je pri pitju kozarca vina dnevno in enkratnem tedenskem »napijanju« količina popitega sicer lahko enaka, učinki pa diametralno nasprotni. /…/ Prepričan sem, da je ustrezna oblika poučevanja mladih o kulturi pitja vina in drugih alkoholnih pijač eden najbolj učinkovitih načinov proti njihovi zlorabi. Ker pa so učinki vlaganj v vzgojo vidni šele na dolgi rok, se politika raje oklepa predvsem represivnih ukrepov s pogosto kratkoročnimi učinki. Tako bi morali v šolski sistem uvesti vsebine, kjer bi mlade poučili o kulturi pitja pa tudi prehranjevanja. Pri tem je seveda tako kot pri mnogih drugih področjih našega življenja pomembna zmernost.«" (Jana Podjavoršek)
     Če pa poslušamo tisti naš venček slovenceljskih idiotizmov (gostilna, gostilna...je moj dom itd.), bz naštevanje, je preveč tega, ampak mi gredo lasje pokonci...
    Kakorkoli že, akciji se pridružujem 5 leto zapored, koliko časa, sedaj še ne morem napovedati, a začenjam en teden prej, torej jutri, za kar imam pa tudi svoje razloge!
    Pa na zdravje!