nedelja, 16. december 2012

Triindvajset dolgih let,

 ki se jim je ob nagovoru občinstva čudil tudi sam Lemmy, je minilo, odkar so Motörhead nastopili v Ljubljani. V tem času je Lemmyjeva skupina postala institucija, medtem ko je Slovenija naredila celoten krog poskusa demokracije in se vrnila v podobno prazne čase.
(Radio Študent)

ponedeljek, 10. december 2012

Motorhead v Ljubljani, 10.12.2012

Sem že doma s koncerta.
En hiter komentar na prvo žogo:
Začetek ob 8. uri s predskupino Niet. Niet nikoli niso bili na mojem repertoarju, veliko nisem pričakoval in tudi veliko mi niso dali, torej tudi ne morem biti razočaran. Dolgčas! Na srečo le 40 minut, sledilo je pol ure pavze, nato pa legende v pravem pomenu te besede:
Prej sem bil na koncertu Motorhead že trikrat (a od tega je 25 let!), malce sem se spraševal, če nisem prestar za take stvari. Nisem! Zame najboljši koncert do sedaj, "direkt v žilo" (oz. glavo)...uro in petnajst čistega uživanja, komadi iz vseh obdobji 37-letnega delovanja in tradicionalni fantastični zaključek z Overkill!

(posnetek iz Wackna)

Tale dodatek je pa že od včeraj! (takih in podobnih posnetkov je na youTubu kar nekaj)




torek, 04. december 2012

Tudi jesti je treba

...pa ne bi sedaj o POP TV kuharskem šovu, pač pa...spomnil sem se, da sicer veliko pišem, a ne spomnim se, da bi že kdaj o kuhanju in hrani. Priznam, zamislil sem se ob temi na Tekaškem forumu.
Najprej seveda razmišljanje, kako naj razumem nekatere zapisane stavke. Lahko je drugače mišljeno kot razumljeno...
Ampak pustimo to, ozrl se bom v svojo kuharsko zgodovino. Ja, včasih sem veliko (in rad) kuhal. To je bilo v času, ko sta bili Sabina in Sara majhni, z Romano pa sva imela izmenično službo, en teden dopoldne, naslednji teden popoldne. Vsak drugi teden, ko sem bil v službi popoldne, sem bil na vrsti za kuhanje kosila, poleg varstva otrok, seveda...in pri tem skušal biti čim bolj ustvarjalen. Iskati vedno kaj novega in vse po občutku. Sedaj je že dolgo drugače: otroci odrasli, službe celodnevne, jem več v gostilnah (ali sendviče) kot doma, v glavnem po dvakrat na dan. Pravega reda pa ni, tudi vnaprej načrtovati skoraj ni mogoče. Pridobitev modernega časa...
Gospodinjam, ki stalno kuhajo in imajo za to zelo malo časa popoldne, ko pridejo iz službe domov, je največji problem vprašanje: kaj kuhati? "Napiši mi jedilnik in ne bo nobenega problema!" Priskrbiš si sestavine in potem kuhaš. Ampak spet ne moreš iz dneva v dan za štedilnikom ždeti ure in ure. Nekatere jedi zahtevajo dolgotrajno pripravo.
Nikoli ne bom pozabil, kako je Bernarda Jeklin pred leti izjavila v neki oddaji v živo, kjer je bilo govora o kuhanju: "Moški ne kuhajo, moški se preseravajo!". Utemeljitev: Ženske se vsakodnevno trudijo s svojo hrano zadovoljiti družino, kar jim vzame veliko časa, energije, domiselnosti...in pogosto naletijo na vihanje nosov... Moški kuhajo ob redkih posebnih priložnostih, si vzamejo veliko več časa, si izberejo nekaj posebnega (vsega tega si gospodinja vsakodnevno ne more privoščiti) in potem naletijo na odobravanje, pohvale, kako dobro so skuhali itd. Tukaj ima Bernarda prav: to je preseravanje. Ali bi lahko tako kuhal vsak dan, poleg službe, družine, hobijev (če hobi ni ravno kuhanje) in kupa drugih obveznosti??

Kdaj sem nazadnje kuhal???