Tae me je spodbudil v tale zapis, z neko aktualno temo na Tekaškem forumu, pa tudi ostali, ki so se oglasili s svojim pisanjem v taisti temi...torej: zelo na kratko bom preanaliziral par resnih kriz, ki sta me doleteli v mojih rekreativno tekaških letih. Pravzaprav se okrog prve nimam namena kaj dosti vrteti, o njej sem že pisal nekoč nekje: Vzponu sledi padec ...in padcu ponoven vzpon, kar je najbolj pomembno.
Pri drugi sem bil starejši, bolj izkušen...hm...ali res??
Sedaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem pri drugi naredil največjo napako, ko sem se trudil biti kokurenčen mlajšim tekačem, s tri ali celo štirikrat večjo kilometražo, kot je bila moja. Nerealne želje! In je šlo, dokler je, dokler se nisem skuril. Sladkih6 2009, Ultra promo Istra 2009, Celje- Logarska 2010, LM 2010...krasni primeri.
Ali je ta kriza sploh že minila? Niti sam ne vem. Mislim, da je, a vem, da sem drugačen. Na stvari gledam drugače, lotevam se jih drugače, bolj sproščeno, kar je dobro! Ne smem si dovoliti, da bi ponavljal stare, vedno ene in iste napake.
Zadnjič, ko je Uroš praznoval rojstni dan, sem že hotel napisati: ostani tak, kot si. A ne, ostati tak bi pomenilo stopicanje na mestu. Držati se je treba neke poti, če je ta dobra, a je vendarle treba iti naprej. Napredovati na dobri osnovi, na trdno zgrajenih temeljih.
Vencelj, tvoji zapisi so vedno takšni, da ponujajo veliko izhodišč za razmislek, vendar je težko kar koli dopisati, ker so tako jasni in jedrnati, medtem ko moje misli nikakor niso.
OdgovoriIzbrišiVčasih kriza ni povezana s slabimi rezultati, pač pa z ugotovitvijo, da smo tudi tekači le ljudje. Nič boljši kot drugi, čeprav se imamo sami velikokrat za boljše.
Vencelj, v čast si štejem, da si zaradi mene razmišljal na svojem blogu. Tae
OdgovoriIzbriši