Ali sem dovolj star, da bi lahko drugim solil pamet?

Ali pa sem morda dovolj pameten, da tega raje ne počnem?

Pred časom mi je bila psihologija zelo zanimivo področje ("Psihologija je veda ali znanost, ki proučuje človeško osebnost, obnašanje in duševne pojave.  Predmet in cilj psihologije = razumeti sam sebe in druge ljudi.") in takrat sem se (knjige s tega področja) precej ukvarjal s tem, predvsem s ciljema "razumevanja samega sebe in drugih ljudi" ter "postati boljši človek". Kako posamezniki različno vidimo iste stvari, jih različno ocenimo in se potem glede na to različno odzivamo, različno reagiramo...kar je vse odvisno od perspektive gledanja, od izkušenj, ki jih posameznik nosi s seboj, od same "narave" človeka itd.

Obiskovanje trgovskih centrov mi je bila vedno največja muka, v tistem obdobju "svojega razvoja" pa sem nujne nakupe rad izkoristil za opazovanje ljudi, obnašanja, reakcij...in včasih je bilo v tistem vrvežu kar zanimivo.

Prav tako že leta spremljam odnose med starejšimi in mlajšimi, tako doma kot na delovnih mestih. Opazujem in se učim, predvsem tega, kakšen naj ne bi bil. Saj vsi poznamo tisto "vedno smo delali tako in dokler bom jaz tukaj, ne bomo nič drugače!". Ja, kar nekaj takih oslov sem srečal in vedno sem pomisli: "bohnedaj, da bi bil kdaj (zavedno ali nezavedno) tak". Pa kako sem vesel, če se pojavi kak nov s svežimi, drugačnimi idejami..., ne moremo celo življenje stvari delati enako, na enak način..., to je cokla kakršnemukoli razvoju in nenazadnje, zanimiv bi bil npr. statistični podatek, koliko kmetij je propadlo zaradi tega.
Že brezkončno napletanje zgodb, kako je bilo včasih, zna biti dovolj mučno.

So pa tudi drugačne situacije: pred leti sem poznal "mulca", ki je kmalu potem, ko je naredil vozniški izpit, imel več (na srečo netragičnih) nesreč in vedno je bil kriv nekdo drug ("tisti ovinek sem že zvozil veliko hitreje"..."če ne bi bilo tiste xy okoliščine, bi zvozil"...itd.)...v tem primeru sem mu moral povedati, da bo tako vse dokler se ne bo vprašal in razmislil o svojem delu krivde.


"Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja"  (moj podpis na Tekaškem forumu ). Z namenom in trudim se tega čimbolj držati. Včasih me sicer kaj zbode, včasih se zadržim, včasih pa le napišem svoje mnenje (svoj pogled), neskončnemu razravljanju pa se izogibam. Brezplodno, ničemur in nikomur ne koristi.

Naj bo dovolj...
...btw. tole je moj 200. zapis v tem dnevniku. drugi je "bogatejši".

::