ponedeljek, 3. oktober 2016

Zgodbica o trpljenju....

 ...ki si ga ustvarjamo sami.
 Zadnjič sem objavil tri zgodbice, prilepljene na stene terapijskih kabin v zdravilišču Dobrna. Zgodbe o dveh volkovih, potem  o kitajskem nosaču vode in tretja o dveh prijateljih v puščavi nam lahko dajo misliti in so poučne...današnjo kratko zgodbo pa sem našel v knjigi Umetnost sreče, ki je nastala po izčrpnih pogovorih avtorja dr. Howard C. Cutlerja z 14. dalajlamo.

Pripoved temelji na zasebnih srečanjih v Arizoni in Indiji, za katera sva se dogovorila z namenom, da pripraviva knjigo, ki bo predstavljala njegove poglede na življenje in srečo z mojimi opažanji in komentarji iz perspektive zahodnjaškega psihiatra.

 Trpljenje
"Medtem, ko se nekaterim vrstam trpljenja ni moč izogniti, si druge vrste trpljenja ustvarimo sami.
...kaj se zgodi, če nekdo noče sprejeti trpljenja kot nečesa naravnega- nenehno se ima za žrtev in za svoje težave krivi druge. To je zanesljiv recept za nesrečno življenje."

In kratka zgodbica iz prakse psihiatra, avtorja knjige, zelo dobro ponazarja eno od oblik razdiralnega trpljenja, ki si ga sami ustvarjamo oziroma ga sami povečujemo...Takole gre:


Ob svojem prvem obisku pri meni je negovan gospod srednjih let v elegantni, črni Armanijevi obleki uglajeno, vendar zadržano sedel in pričel pripovedovati kaj ga je pripeljalo v mojo ordinacijo.Govoril je blago, z umirjenim glasom. Postavljal sem mu običajna uvodna vprašanja: o trenutnih težavah, starosti, družbenem okolju, v katerem živi, ali je poročen...
 " Ta kurba!" je nenadoma zakričal. Glas se mu je tresel od besa. "Moja prekleta žena! Zdaj BIVŠA žena. Za mojim hrbtom je imela drugega. In to po vsem, kar sem naredil zanjo. Ta...ta bedna...SVINJA!" Ko mi je naslednjih dvajset minut pripovedoval o vseh mogočih zamerah do bivše žene, je govoril vedno glasneje, vedno bolj jezno in sovražno.
Čas najinega srečanja se je iztekal. Ko sem uvidel, da se moj klient šele ogreva in da bi ta pripoved lahko trajala cele ure, sem ga ustavil. "No, ljudje se povečini le stežka sprijaznijo z nedavno razvezo in temu se nedvomno lahko posvetiva med prihodnjimi srečanji," sem dejal pomirjujoče. "Mimogrede, kako dolgo ste ločeni?"
"Maja je minilo 17 let!"

Spomnil sem se na nauk dveh volkov: zmaga tisto, kar hranimo...

:::
 

2 komentarja:

  1. Odgovori
    1. Tako pač je, dokler tako misliš. Ko (če) se začneš zavedati, da si si za marsikatero trpljenje sam kriv, ker ga pač stalno "hraniš" oz. sam v sebi razkuhavaš in dovoliš, da te grize, dobesedno uničuje...ko se začneš tega zavedati, si na dobri poti, da se takemu trpljenju izogneš. Vse je v glavi!

      Izbriši