Resistance

Vozim se. Vračam se z malo daljšega današnjega sprehoda, cca 3 ure in pol. Radio. Lovi...pa ne lovi...pa preklaplam...Ujamem lokalno radijsko postajo, muska je, flanc ne trpim, nič ne hrešči, zato pustim. Opa, pa še dobr komad. Vau! celo odličen. Kaj pa je to? Bo pa ja potem spiker povedal, kaj poslušamo!! Konec komada...no, daj povej, proooosim! Pa se oglasi spikerica in pravi: Kar zamudite, poglejte na www. itd.!! Aja??? Tudi prav. Pa mi ni bilo treba. Guglam refren, ki mi je ostal v glavi in najdem, s prve!
MUSE - Resistance

 

Into the Wild

Življenje...

Življenje je zapleteno.
Nekateri pravijo: življenje ni praznik, je delovni dan.
Spet drugi menijo: kakršnega si sami naredimo!
Delno je tako, na marsikaj lahko sami vplivamo. Če ne drugega, lahko vplivamo na svoj pogled na življenje. Dogodke si lahko razlagamo tako ali drugače. Nekatere povsem isti dogodki podrejo na tla, druge pustijo hladne, tretjim pa lahko pomenijo celo nov zagon. Nekatere življensko "dno" pripelje do samouničenja, nekaterim pa pokaže nove poti...odriv z dna, v novo življenje... kot feniks!
Nekateri trdijo, da lahko sami veliko vplivamo na to, kaj se nam bo zgodilo. Če razmišljamo le o zdravju in sreči, ju bomo deležni. Nasprotno, če se nečesa bojimo, te negativne dogodke prav tako prikličemo in slej ko prej nas bo to tudi doletelo.Teorije ali resnica. Resnica ali le "farbanje" samega sebe?? Če nekdo dobro shaja s tako življensko filozofijo, zakaj pa ne??
A je pomembno še kaj drugega! Ali smo na trnovi poti skozi življenje sami ali pa nas obkrožajo drugi! Če imamo okrog sebe krog čudovitih ljudi, pravih prijateljev (kar je zelo odvisno od nas samih), se bomo veliko laže sprehodili skozi težke trenutke življenja. Če smo samozadostni, če ne maramo ljudi (in, začuda, tudi oni nas ne), bomo v težkih trenutkih ostali na poti sami...

V današnjem svetu je vsak optimizem nekako skregan s kruto realnostjo. A kakršnakoli že ta je, optimisti veliko laže shajajo kot pesimisti! Morda je pa najbolje ne preveč se obremenjevati z vsem tistim, kar nam nudijo (ali vzamejo) predstavniki ljudstva (sreča naša, da jih imamo >ironic<  )  in se bolj zanašati na samega sebe in lastno iznajdljivost.
Ja, življenje ni hitra cesta brez ovinkov.


"Življensko potovanje ni asfaltirano, ni svetlo obsijano in nima nikakršnih cestnih znakov.
Kamnita pot skozi divjino je!"  (Dr. M. Scott Peck)

forumaš

Tole pa ni več čist normaln!
Kaže, da me je Miha sprovociral, no ja, bolje, če rečem, da je prižgal zeleno luč. Danes sem spontano spisal 14 prispevkov na najboljšem forumu na svetu: TEKAŠKEM FORUMU!!
Različni prispevki, različne teme, včasih samo (neumestne) pripombe, komentarji, včasih pa tudi kaj daljšega (kar pa še ne pomeni, da kaj več vrednega).
Ampak včasih mislim, da bi moral kaj napisati, pa ne gre. Danes je očitno tak dan, da gre samo od sebe.
LP

Na parobku sede

Za vasjo,
na parobku sede,
uživam na soncu
vzhičen nad lepoto narave.

S pogledom se sprehodim skozi vas
do svetga Marka na pomolu
visoko nad grapami,
pa levo navzgor proti Ratitovškim strminam
in čez hribovje v desno
Koprivnik in Blegoš, pa Črni vrh in prek Davče do Porezna.

Spomini...
Kolikokrat sem že hodil po teh poteh
in bogdaj, da bi še velikokrat lahko.

Obkrožen s tišino...
Tukaj čas se ustavi in
človek res lahko najde svoj
notranji mir.

O, da bi le lahko tukaj ostal,
da mi ne bi bilo že jutri
treba spet v dolino,
v raboto, v vsakdanjika norijo.

 

Izgovori s težo

Dobro jutro!

Doma sem, kar pomeni, da nisem z Borisom in Gregorjem nekje v okolici Dola, niti s četo Tekaškega foruma na lepi Šentiljski...Saj nikoli nisem rekel, da bom šel, sem pa namignil, da me stvar zanima. Pa tudi ne mislim, da bi se moral kakorkoli opravičevati, a sedajle se mi ravno piše, tale dnevnik je pa tako prikladen za besedičenje.

Torej, kot prvo, sva včeraj zvečer, ko sem prišel domov, skovala majhen načrt. Sicer mi je pustila proste roke, če bi se odločil za Šentilj, bi pač šel. A po drugi strani- če sem cele dneve zdoma, je prav, da sva vsaj proste dni malo več skupaj, jaz pa nočem (in ne morem) biti tako egoističen...Ponujena alternativa je bila dovolj močna.

Vlogo pri tem pa je, kot drugo, imel en precej banalen razlog: že dva dni sem se v službo vozil skoraj brez goriva, v rdečem območju. Zvečer je pumpa itaq že zaprta. In kje bi danes ponoči, ko bi se peljal proti Šentilju, naletel na prvo NON-STOP črpalko. Ali bi sploh prišel do nje ali pa bi nekje obtičal?

Takle mamo!

Naslov...

Spominjam se leta nazaj ene oddaje z Marjanom Ogrincem, "glasbenim kritikom in teoretikom, specializiranim za proučevanje rock glasbe", ko je predstavljal zadnjo ploščo Ramonsov Adios Amigos. Na njej je bil tudi komad Got Alot To Say z zelo minimalističnim besedilom v trajanju manj kot dveh minut (1:41). In pravi Marjan: "tako kot naši politiki: tolk mam za povedat, pa se zdaj ne morm spomnit!" Kakorkoli že, komentar je še kako aktualen tudi danes, vsi bi zelo velik govorl, naredl pa nič...men je komad dober, naslov pa pravi za bluzenje...