Nekateri pravijo: življenje ni praznik, je delovni dan.
Spet drugi menijo: kakršnega si sami naredimo!
Delno je tako, na marsikaj lahko sami vplivamo. Če ne drugega, lahko vplivamo na svoj pogled na življenje. Dogodke si lahko razlagamo tako ali drugače. Nekatere povsem isti dogodki podrejo na tla, druge pustijo hladne, tretjim pa lahko pomenijo celo nov zagon. Nekatere življensko "dno" pripelje do samouničenja, nekaterim pa pokaže nove poti...odriv z dna, v novo življenje... kot feniks!
Nekateri trdijo, da lahko sami veliko vplivamo na to, kaj se nam bo zgodilo. Če razmišljamo le o zdravju in sreči, ju bomo deležni. Nasprotno, če se nečesa bojimo, te negativne dogodke prav tako prikličemo in slej ko prej nas bo to tudi doletelo.Teorije ali resnica. Resnica ali le "farbanje" samega sebe?? Če nekdo dobro shaja s tako življensko filozofijo, zakaj pa ne??
A je pomembno še kaj drugega! Ali smo na trnovi poti skozi življenje sami ali pa nas obkrožajo drugi! Če imamo okrog sebe krog čudovitih ljudi, pravih prijateljev (kar je zelo odvisno od nas samih), se bomo veliko laže sprehodili skozi težke trenutke življenja. Če smo samozadostni, če ne maramo ljudi (in, začuda, tudi oni nas ne), bomo v težkih trenutkih ostali na poti sami...
V današnjem svetu je vsak optimizem nekako skregan s kruto realnostjo. A kakršnakoli že ta je, optimisti veliko laže shajajo kot pesimisti! Morda je pa najbolje ne preveč se obremenjevati z vsem tistim, kar nam nudijo (ali vzamejo) predstavniki ljudstva (sreča naša, da jih imamo >ironic< ) in se bolj zanašati na samega sebe in lastno iznajdljivost.
Ja, življenje ni hitra cesta brez ovinkov.
"Življensko potovanje ni asfaltirano, ni svetlo obsijano in nima nikakršnih cestnih znakov.
Kamnita pot skozi divjino je!" (Dr. M. Scott Peck)
Ni komentarjev:
Objavite komentar