na parobku sede,
uživam na soncu
vzhičen nad lepoto narave.
S pogledom se sprehodim skozi vas
do svetga Marka na pomolu
visoko nad grapami,
pa levo navzgor proti Ratitovškim strminam
in čez hribovje v desno
Koprivnik in Blegoš, pa Črni vrh in prek Davče do Porezna.
Spomini...
Kolikokrat sem že hodil po teh poteh
in bogdaj, da bi še velikokrat lahko.
Obkrožen s tišino...
Tukaj čas se ustavi in
človek res lahko najde svoj
notranji mir.
O, da bi le lahko tukaj ostal,
da mi ne bi bilo že jutri
treba spet v dolino,
v raboto, v vsakdanjika norijo.
všeč, ZELO!
OdgovoriIzbrišiHvala!
OdgovoriIzbrišiSaj ni bogvekaj tale pesnitev, privrela je iz srca, je pa ravno toliko, da sem si drznil tudi objaviti jo.
Lep pozdrav, vencelj