Res smo si ljudje zelo različni (in prav je tako), imamo različne poglede na življenje...pa se včasih sprašujem: kdo pa sploh je "normalen"?
Obstajajo neke norme obnašanja, ki naj bi se jih vsi držali, ker le te omogočajo skupno bivanje, sožitje. Včasih nas kdo razjezi...pa je res on kriv za to? Ali smo morda krivi sami, ker nas je v slabo voljo spravil s svojim drugačnim vedenjem, razmišljanjem...ki ni skladno z vzorcem v naši glavi?
Med kakšnimi ljudmi živimo?
- tipi, ki se po službi preselijo v bife in tam do nezavesti rešujejo državo in tegobe celega sveta.
- sodelavci, ki delajo tudi ob nedeljah, ker "če ne delaš tudi ob nedeljah, ne boš imel nikoli nič"
- sosedi, ki imajo vedno dovolj časa za posedanje na klopcah in opravljanje, jim nikoli nič ne uide, a vse kar vidijo, merijo, ocenjujejo in komentirajo z različnimi merili...
- vseh vrst športniki in "športniki"
- okoliškimi kmeti, ki so pred leti prodali nekaj svoje zemlje, na kateri sedaj stojijo bloki, danes pa pazijo na vsako travno bilko...("a ti ne veš, kje je pot?"...)
- starši, ki še danes obdelujejo hribovsko kmetijo na točno isti način, kot pred 30 leti, stalno jamrajo, kako grdo je življenje, a raje še naprej igrajo vlogo žrtve, kot da bi začeli razmišljati, kako bi ga lahko olajšali.
- ...še in še bi lahko našteval...
Kaj pa jaz??
Z "normalno" vsaj po moji definiciji obvelja tisto, kar bi lahko pripisal množici oz. večinskemu deležu populacije...
OdgovoriIzbrišiJaz sem se že sprijaznil da nisem normalen in uživam u tem^^
Ovce??
OdgovoriIzbrišiKaj pa misliš o ženski pri petinštiridesetih, ki ima relativno udobno službo, pa razmišlja da bi šla na bolonjski magisterij in poskusila najti službo v bolj dinamičnem okolju? Včasih se mi zdi, da tudi nisem čisto normalna, da si hočem tako otežit življenje, saj je toliko zanimivih stvari za katere bi lahko porabila svoj čas(tek, kolo, izleti...) Ampak po drugi strani bi mi ostal občutek, da nečesa nisem uresničila..
OdgovoriIzbrišiNajbolj pomembno je, da živimo. Če nekdo v nečem vidi nek smisel, izziv...zakaj pa ne. Četudi pri 45-ih letih.
OdgovoriIzbrišiŽivljenje je prekratko, da bi ga kar tako zapravili...večkrat obžalujemo tisto, česar NISMO kot pa tisto, kar SMO naredili. Nešteto zamujenih priložnosti...
Tisti, ki ne stopajo po liniji najmanjšega odpora, pa že itaq izstopajo in jih imajo nekateri za nenormalne.
Nekateri si ves svoj čas zapolnjujejo s športom (tek, kolo, izleti...prijetne zadeve), nekaterim šport pomeni le obliko preživljanja prostega časa, a se zavedajo, da je v življenju še kaj drugega, kot npr. družina, doma je treba kaj postoriti, stalno kaj spreminjati...nekateri pa si "otežujejo" življenje s stvarmi, kot jih navajate vi. In prav je tako, da smo si tako različni.
Pred leti bi bila oseba pri 45 letih že blizu penzije in večina bi si želela le mirno dokončati delovno dobo v udobni službi...danes kaže, da je penzija lahko še daleč, spremembe pa ne škodijo.