Kaj mi imata povedati dva američana

Kaj vzeti s sabo za branje na dopust?

Pa bi hitro kdo rekel: kaj se pa sedaj še s tem obremenjuješ? Pač nekaj, karkoli že, da preženeš prosti čas.
A ni tako enostavno. Gremo po vrsti:

• Izhajamo iz reka (ki pa ni samo to ampak veliko več): Vse je v glavi!
• Na to, kaj je v glavi, lahko vplivamo. Kje in kako živimo, s kom se družimo, kaj beremo...
• Morda v nekem obdobju pridemo do neke točke, ko si morda zaželimo določene osebnostne spremembe, kar pomeni, da moramo najprej nekaj spremeniti v svoji miselnosti, v glavi...
• Nekako sem se odločil, da ne bi bilo slabo (dokler še lahko...EMŠO pa te zadeve...), mojemu tekanju ponovno dodati nekaj ostrine, borbenega duha ...
• Tako sem se odločil, da umirjeni poduhovljeni tibetanec Tenzin Gjatso in njemu podobni kolegi z raznih delov sveta ostanejo doma, z mano pa gresta Lance in Karno...mogoče bom pri njiju dobil navdih za tisto, kar iščem...oziroma tisto, kar mislim, da trenutno rabim...

Medtem, ko sem knjigo o Lanceovem boju z rakom nekje kupil, sem Ultramaratonca dobil za nagrado na 5., zadnji etapi prve izvedbe etapnega teka Trans Slovenija...
Slednjo sem prebral brez kakega navdušenja. Prenapihnjeno ameriško sranje. Pospravil sem jo in se je nisem več dotaknil. Do sedaj...ko sem jo iz prej omenjenih nagibov vzel s sabo na dopust. Pa še:

• firbec, kaj mi ima Karno po teh letih novega povedati oz. kako sem v tem času spremenil pogled na zadevo;
• kako je videl svoj prvi nastop na Western States Endurance Run 100...posebno sedaj, ko imamo tudi Slovenci svojega junaka, ki si je drznil na to tekmo in jo tudi uspešno zaključil in še preden preberem Avijevo poročilo;

Lahko rečem, da sem knjigo vendarle bral drugače kot takrat, a ne čutim še prav nobenega navdušenja...Idiotizmi tipa: spanje je za mevže  itd. pa me od knjige prav odvračajo. Tokrat je nisem prebral v celoti, obupal sem potem, ko je Karno na 73. milji Badwater odstopil (pravzaprav so ga nezavestnega odnesli) in se je potem počutil kot navadna zguba in je nasploh obupal nad sabo...too much!
Iz knjige veje energija in razne misli, vzpodbudne "mantre", ki te ženejo naprej pri teku v trenutkih, ko je res težko, a v celoti gledano se mi vedno znova pojavlja vprašanje smiselnosti ukvarjanja s športom daleč preko meja zdravega. Zlorabljanje svojega telesa. (Sicer je pa zlorabljanje še veliko drugih stvari: prenažiranje, zapijanje, droge...).


Tako pri Ultramaratoncu kot pri Armstrongu pa je meni najbolj pomemben PRELOM:

1. pri prvem je bil to 30 miljski (za preračun v km x 1,609)  nočni izlet  za 30. rojstni dan, prvi tek po petnajstih letih. Karno se je "v eni noči spremenil iz pijanega japijevskega bedaka v znova rojenega športnika" ter "v obdobju velike praznine v svojem življenju je moč poiskal v teku";
2. Pri drugem je šlo za vrnitev v življenje po težki bolezni: "...življenje se je obrnilo na glavo in ko sem se skušal vrniti vanj, sem izgubil smer, nič ni bilo več tako kot prej in temu nisem bil kos"...Lance je odgovore našel v mestecu Boone, kamor se je umaknil na 10- dnevne priprave...te strani so najlepši del knjige...

Kaj sta mi povedala, kaj bom odnesel...??? Še ne vem, a na dopustu sem imel čas in tudi dovolj volje, da sem tekel vsak dan...