Norost?

Rdeča nit je kmetija. Pa ne tista s POP-tv-ja, ampak prava kmetija, kakršne so po vaseh dobili pred desetletji in so bile našim prednikom pravi blagor, vir preživetja. 5 ha bregov je takrat lahko pomenilo dve kravi v štali, mleko, meso, pa nekaj njiv, torej krompir in drugo zelenjavo. Carsko! Obdelovalo se je vse ročno, a ljudje niso hodili v službo in so imeli čas od jutra do večera, vsak dan. Kasneje so večinoma šli v službe, a to je bilo še vedno od 6. do 14. ure, potem so imeli popoldne čas za seno itd. Marsikdo se je dopoldne v službi spočil, da je potem popoldne obdeloval svojo kmetijo, če ni šlo drugače, so nekateri vsako poletje šli za 14 dni na bolniško in tako delo doma ni trpelo.

Časi so se spremenili. Če danes dobiš kmetijo velikosti 5 ha, sami bregovi, brez strojev za obdelovanje; poleg tega imaš službo, v kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov, večinoma pa je to v poznopopoldanskih ali večernih urah; ko vnaprej veš, da boš moral trgati od svoje plače zato, da boš vzdrževal kmetijo; ko vnaprej veš, da boš najprej v to vrečo brez dna moral investirati nekaj desettisoč €, ki jih nimaš kje vzeti in tudi če bi jih imel, veš, da se ti ne morejo nikoli povrniti, tudi če živiš (še) 100 let...in da se za kaj takega odločiš pri malo manj kot petdesetih letih, medtem, ko imaš svoje stanovanje, kjer bi lahko živel umirjeno življenje, zanemaril vse ostalo (razen službe)...ja, potem moraš biti res malo nor!

A starejši tega ne razumejo...in mi njih ne razumemo, da ne razumejo...

In star(ej)ši ostajajo sami na tistem koščku zemlje, jo obdelujejo, se mučijo...

Velikokrat sem že rekel, da bi v današnjih časih morali ločiti "prave" kmete, ki bi živeli od svojih kmetij, na drugi strani pa delavce, ki bi se preživljali z delom v podjetjih, hrano pa bi kupovali od kmetov. Tole "napol vrtičkarstvo", obdelovanje nekaj ha bregov, je pa eno samo matranje in strošek: edino, kar je od tega, je doma pridelana hrana. Mogoče bo sedaj kdo skočil pod strop, češ, to pa ja veliko pomeni. Dovolj dolgo sem to počel, tudi letos sem pomagal ročno saditi krompir in ga tudi ročno izkopavati...dolgo sem čutil posledice (hrbet) in mi to ne pomeni prav veliko. No ja, če bi ga bilo le toliko, kolikor ga nekdo potrebuje zase, potem bi še šlo...

Toda: kjer je volja, tam je pot! Kjer volje ni, so izgovori!

Dilema, kaj storiti, pa ostaja...