Spet sem se znašel v začaranem krogu. Spirala, ki me vleče navzdol. Nekam na dno.
Je to povezano le s sivino depresivnega decembra? Kratki, preobremenjeni dnevi? Nerešeni problemi, ki se vlečejo že leta, o katerih sem pisal pred kratkim, me grizejo vedno bolj, a jim ne vidim rešitve.
Pomanjkanje motivacije, brezvoljnost...
Kje je točka, ko se bom lahko "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval...?
Zakaj se sploh sekiram?
Nakažem možnost, pa se nekdo očitno bolje počuti v vlogi žrtve, raje vidi, da vse ostane tako kot je, noče rešitve, ki bi odstopala od 30 let stare vizije brez sprememb. Lahko bi dvignil roke, OK., potem pa nič...in to prvi dan tudi storim...,toda ne, v naslednjih dneh me zgrabi še bolj in me potegne še bolj navzdol. In se ponoči zbujam, tuhtam in iščem nove rešitve...Ne morem si kaj, čeprav je brez veze, problem zato ni nič manjši.
Vendar:
Pritegnil me je tale članek iz Vive izpred dveh let. Svetloba??
Spremeniti miselnost...
Bo lažje, če napišem?
Ni komentarjev:
Objavite komentar