Iz knjige Kiliana Jorneta "Teči ali umreti"
* Ni treba tekmovati, da bi občutil čustva na cilju, občutke ob pretrganju traku. Obstaja tudi nenadzorljiva sreča, ki je ne kvarita jeza ali pa slaba vest, da si porazil druge tekmovalce, ki je ne motijo pohvale navijačev, bliskanje flešev in snemanje kamer. To je sreča, ki je samo tvoja, to je sila čustev, ki te preplavijo, ko nekaj dosežeš...(str.60)
*...kajti odločitve, ki jih sprejmemo, pa naj se v tistem trenutku zdijo še tako nepomembne, lahko močno vplivajo na našo usodo in jo celo spremenijo. A ko je odločitev sprejeta, je pot nazaj lahko težja in napornejša kot pot naprej, da bi poiskali rešitev. (125)
* Zdaj pa sem sam. Gora je postala mogočna, jaz pa sem zgolj list, ki ga nosi usoda, povsem odvisen od sunkov vetra. Ampak, konec koncev, ali ni prav to tisto, kar iščemo, ko se podajamo v gore? Ko tečemo po gorskih grebenih? Ali ne iščemo prav tega, da se počutimo človeške, majcene v obdajajočem nas svetu, drobcene in nepomembne, obdane z naravo, ki ima neznansko moč. (126)
Ni komentarjev:
Objavite komentar