Levi/desni

Politična levica na eni in politična desnica  na drugi strani. Taka naj bi bila "normalna" delitev na dva politična pola. Pri nas seveda tudi ta delitev ni niti približno "normalna".
Predvsem pri nas levičarjev (na žalost) sploh ni. Pravzaprav verjetno so, a ne obstaja nobena vidna in močna leva skupina (stranka). Tiste, ki so sedaj na naši sceni označene kot leve, to v resnici niso...še celo več: levemu polu delajo sramoto, izraz "levičar" pa so spravili na nivo zmerljivke.
Veliko berem in vmes je veliko nesmislov...Dobro vprašanje: Slovenija, od kod jih jemlješ?
Od kje ideja, da so "desničarji" demokratični, "levičarji" pa ne oz. so zagovorniki totalitarizma? In kaj je narobe z idejo o večji enakosti?
Med prebiranjem sem naletel tudi na tole: Kako levica razlaga desnico in obratno?
Samo nekaj citatov:
"Ko združimo dvoje razlag, pridemo do simetrične podobe, do popolne dvopolnosti. Vse kar ima desnica, ima tudi levica in obratno, struktura levice je struktura desnice: od junakov v prvih črtah, do vloge kapitala, mučencev in mitske fundacije.
Boš rekel, spoštovani opazovalec, da je dvopolnost pač normalna. Tudi Združene države Amerike so politično dvopolne. Rekel bom, da imaš prav. Toda Združene države Amerike s svojo dvopolnostjo pridobijo sintezo družbenih dinamik in gospodarsko korist. Medtem ko naša dvopolnost nima takega učinka, pač pa duši družbenega duha, ko ustvarja sovraštvo in ekonomijo, ko jo podredi vseobsegajočemu političnemu spopadu."

" Resnici na ljubo, kadar nekdo razlaga svojega političnega tekmeca, bolj govori o sebi kot o drugem. Težave in travme, ki jih ima sam s seboj, projicira na svojega nasprotnika. Osebno negotovost (dvom) glede lastne mitologije rešuje tako, da napada mitologijo nasprotne strani. Tihi sram, ker je svojim ideološkim vodjem pokoren kot služabnik gospodarju, prikrije tako, da se norčuje iz pokorščine, ki jo vidi na drugi strani."
" Pomagal si bom z znano špansko filozofinjo Adelo Cortina, ki loči tri vrste demokracije: agregativno, emocionalno in deliberativno. Torej, slovenska demokracija je emocionalna (čustvena). Pa ne le zato, ker smo priča strastnemu trku dveg ideoloških drž, dveh zgodovinskih vizij (trk sprošča vznemirljiva čustva, ki niso nujno negativna), temveč zato, ker so volivci, ideologi intelektualci in politiki kot obsedeni z dvema čustvenima stanjema,  dvoumnima in nevarnima: z zamero in s strahom. Slovenci doživljamo parlamentarne volitve kot nadaljevanje državljanske vojne. Poganja nas zamera in volitve nam služijo kot priložnost, da ranimo drugega, da ga ponižamo, da se maščujemo. Istočasno pa nas je strah, da se bo zmaga nasprotnika za nas sprevrgla v bivanjsko grožnjo."


Meni pa se že dolgo zastavlja vprašanje: kaj je tisto, kar vpliva na posameznika, da postane pristaš in zagovornik ene ter goreč nasprotnik druge politike?
In še nekaj: ali se Slovenci sramujemo svojega izvora, svojih korenin? Ne pozabite, slovenci smo slovanski narod!


.