Dr. Peck pa pri tem ugotavlja še nekaj zanimivega (citiram):
...da preživljamo povsem enaka obdobja v povsem enakem zaporedju ob vsakem pomembnejšem koraku svoje psihološke ali duhovne rasti. Kadarkoli stopimo velikanski korak naprej v puščavi, kadarkoli dosežemo pomembnejši napredek v svojem razvoju, preživljamo ta proces zanikanja, jeze, barantanja, depresije in sprejetja.
- Predstavljajmo si, na primer, da imam hudo značajsko napako in me začenjajo prijatelji kritizirati, ker postaja očitna. Kakšen je moj odziv? Rečem si: "Gotovo je zjutraj vstal z levo nogo." Ali:" Pa mora biti res jezen na ženo. To nima nič opraviti z mano!" Zanikanje.
- Če me še naprej kritizirajo, rečem:" S kakšno pravico se vtikajo v moje stvari? Ne vedo, kaj pomeni biti v moji koži. Zakaj se, hudiča, ne brigajo zase?" Jeza.
- Toda če me imajo dovolj radi in me kritizirajo naprej, pomislim:" Hej, zadnje čase jih res nisem nič pohvalil, kako dobro jim gre." Začnem jih trepljati po ramenih, se jim na vse pretege smehljam in upam, da jih bo to utišalo. Barantanje.
- Toda če me toliko ljubijo, da me kritizirajo še naprej, morebiti dosežem točko, ko pomislim: "Je mogoče, da imajo prav? Bi lahko bilo res kaj narobe z mano?" In če je odgovor trdilen, zapadem v depresijo. Toda če zmorem vztrajati ob tej depresivni misli- da je mogoče z mano kaj narobe- in se začnem spraševati, kaj bi to moglo biti, če o zadevi razmislim in jo razčlenim, osamim in prepoznam, lahko začnem proces, v katerem jo ubijem in se je očistim. Ko dopolnim- popolnoma- delo z depresijo, se pojavim na drugem koncu kot nov človek, bitje, ki je vstalo od mrtvih, BOLJŠI ČLOVEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar