V temi ne tečem...

kar pa ni nič novega, o tem sem že večkrat govoril (pisal).
Seveda to pomeni, da je v teh kratkih dneh priložnosti za tek malo. Ko grem v službo: tema; ko pridem domov: tema!
Ko je zunaj temno, pa še vedno lahko doma kaj preberem...in v zadnjem času je zanimivega tekaškega čtiva na pretek, tako revij kot knjig (da omenim samo slovenske izdaje): vsi poznamo Karnovega Ultramaratonca; " za tek rojene" skrivnostne tekače iz bakrovih kanjonov; pa španskega ljubitelja narave in gorjana, ki se odloča med tekom in umiranjem; ter nenazadnje tudi knjigo našega običajnega povprečnega rekreativca Samota, ki se trudi uspešno kombinirati delo, tek in življenje. Te so že izšle, v kratkem pa je napovedana še tale.

Od zgoraj omenjenih štirih, ki sem jih že prebral, mi je nekako najbolj všeč zadnja: Rugljeva Delaj, teci, živi. Zakaj? Težko bi dobil boljši odgovor, kot je v temle citatu:  So knjige, ki vas pustijo v pestovanju občutja, da v resnici ne bi smeli teči, ker niste dovolj predani. Ker niste pravi tekač. Knjiga Sama Ruglja ne spada mednje. In:
...je preprosto iskrena in zelo človeška pripoved o teku. Pripoved o tem, o čemer svetovni tekaški bestsellerji ne govorijo. 
Epilog v knjigi je pika na i!
Najbolj všečna in najbolj "prizemljena" je ta, najbolj motivacijski pa je (zame) Burgada!

Verjetno je prav Kilian povod, da medtem načrtujem nekaj novih poti v okolici, pravih hribovskih specialitet...saj veste, vsake stvari se sčasoma naveličam in začnem pogledovati za novitetami in sedaj se s cest preusmerjam na klance- pa ne "božjepotne" markirane poti do neke znane točke ampak slabo shojene, slabo poznane ali pa včasih kar malo počez po brezpotju. Kombinacija orijentacije, občutka na terenu...Kot prvo, motivator Kilian; kot drugo, spoznavanje noro dobrih terenov in povezav v letošnji izjemni gobarski sezoni. Gobarjev je bilo skoraj toliko kot gob, tako sem odkril življenski moto: začeti tam, kjer ima večina svoj domet in iti na terene, ki večini niso dostopni! Nabiral sem jih pa itaq samo zase, nikoli za prodajo.

Ne vem, zakaj je tako: običajno imamo v firmi največ dela, ko so najkrajši dnevi. Obdobje se mi zdi že samo po sebi depresivno. Stemni se ob 17. uri ali prej, domov prihajam še pozneje. Sedaj so se pridružile še delovne sobote, ta bo že tretja. Imam občutek, da samo še delamo, za kaj drugega je komaj še čas. Enkrat bova šla na pohištveni sejem (btw.: tam tudi razstavljamo!), odprt je do (vključno) nedelje, pa še ne vem, kdaj bova lahko... Vse skupaj ena sama dirka...družini in prostemu času (teku kot naravnemu depresivu) je namenjena samo še nedelja. Pa počitek po (fizično) napornem delovnem tednu??

Zgoraj omenjene poti so odvisne od časa, vremena itd., zato jih ne morem napovedovati daleč vnaprej. Objavil bom, ko bo vse skupaj bolj jasno, potem bom pa itaq verjetno spet soliral. "kšnga norca se ne da dobit na hitr", čeprav jih je na vsakem koraku šepaše...a ti so precej drugačne sorte.