Pozimi je več časa

 Dan je kratek, popoldnevi (večeri) dolgi. Z odraslimi je enako kot z otroki: morajo biti stalno z nečim zaposleni, če niso, si glavo belijo z "traparijami".
 Brezkončna, brezplodna razbijanja glave z nesmisli. Ljudje smo miselna bitja, prav je, da razmišljamo. Nekateri sicer bolj malo... verjetno je to bolj enostavno, morda tako lažje shajajo skozi življenje. Čeprav se brezglavost hitro maščuje: največ težav v življenju si nakopljemo sami sebi. Tega se največkrat ne zavedamo, krivimo vse drugo...le razmišljanje nas potem lahko privede do pravega krivca: nas samih.
 Navidezno je lažje ne razmišljati. Ničesar nismo krivi, za nič odgovorni, bentimo čez druge in gremo naprej...Razmišljajoča bitja se bolj zavedajo svojih napak, jih skušajo popravljati, se iz njih kaj naučiti in iti naprej kot boljši človek.

 Danes sem reševal anketo o aktualnem dogajanju...eno od vprašanj je bilo: KAKO ZADOVOLJNI STE S STANJEM DEMOKRACIJE V SLOVENIJI?
 Najprej me je prešinilo: kaj je sploh to, demokracija? In spet brezkončno, brezplodno razmišljanje. In brskanje. Najprej SSKJ. Nato Wikipedia. In še e-uprava.
 Ja, verjetno jo imamo, demokracijo. Imamo svoje predstavnike, katere smo izvolili, marsikomu (npr. tistim, ki so volili drugače, a je bilo premalo glasov) niso všeč, raje bi videli druge.
 V resnici demokracija nikomur ni prav všeč: vsak bi jo imel raje s pridevniki: kapitalistična, social(istič)na, krščanska, liberalna...
 Navsezadnje pa vendarle odločajo volivci, Bolj problematično je to, da redkokje vidimo toliko klečeplazenja in ritolizništva, kot so ga sposobni politiki pred volitvami in po drugi strani take vzvišenosti in samodrštva, kot so je sposobni politiki po volitvah.

 Eto, koliko sem že napisal, pa niti nisem še prišel bo tistega, kar sem sprva hotel...še več, pozabil sem prvotni namen svojega pisanja...pa je vendar zaenkrat dovolj.

 Mimogrede: Nick Cave se bo s svojo skupino The Bad Seeds poleti 2018 ustavil na več festivalih v naši bližnji okolici. Datumi! Priporočam šepaše!

LP, vencelj

Pokojninska računica

Tako za zajebancijo sem rešil spletni obrazec za izračun pokojnine pri eni od zavarovalnic, ki ponujajo pokojninska zavarovanja.

Vnesem podatke: 700 € plače, starost 52...
In kaj dobim:
Predvidena pokojnina, če bom delal do 65 leta starosti (in takrat bom imel več kot 45 let pokojninske dobe!!) bo znašala 383 €!!!
Če začnem pri njih takoj varčevati po 326 € mesečno (in mi za preživetje ostane vsega 374 € mesečno), bom do 65 leta starosti privarčeval 65 758 € in tako bom naslednjih 30 let (do 95 leta starosti!) prejemal dodatnih 239 € mesečno, kar pomeni, da bo skupne pokojnine 622 € mesečno.
 Torej, da se razumemo: od svoje plače naj naslednjih 13 let dajem skoraj polovico tolpi okravatanih brezdelnežev, da bodo oni imeli velike dohodke in dobre plače, jaz pa krepko pod pragom revščine zato da mi bodo potem naslednjih 30 let vračali po skoraj 100 € mesečno manj kot so mi jih prej cufali,  če ne bodo vsega skupaj že prej zavozili (da ne režem požrli), kar pa ne bi bilo nič čudnega oz. nič novega.
 In potem prek maila dobim še prijazno povabilo na informativni sestanek, ker sem se zanimal za njihovo ponudbo. Cinizem. In potem čez par dni ponovno vprašanje, kakšen je moj interes.
 Moj interes je, da me taka sodrga pusti čisto lepo pri miru!!

To so pa res stvari, ki mi dvignejo pritisk. Grrrrrr...

Pregovori in nespečnost

 Mirna vest je najboljše vzglavje!
 Star pregovor, ki pa ni nujno, da vedno drži. Pogosto, da ne rečem skoraj vsako noč, se mi dogaja, da se zbudim tam nekje med 2. in 3. uro in potem hitro mine ura ali ura in pol, preden spet zaspim. Največkrat začnem premlevati številne projekte, ki se mi kažejo za obdobje naslednjega desetletja ali več in iskati rešitve...čeprav vem, da je to povsem neproduktivno, ponoči itaq ne morem nič narediti, pa še naslednji dan sem potem utrujen. In smo spet pri reklu, pravzaprav pri svetopisemskem besedilu:


Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava. (Mt 6,24-34)

ali na kratko rečeno: TA MOST BOM PREČKAL, KO BOM PRIŠEL DO NJEGA!

People Have the Power

"People Have the Power" is a rock song written by Patti Smith and Fred "Sonic" Smith, and released as a lead single from Patti Smith 1988 album Dream of Life.

Čudovita pesem, kasneje slišana na nastopih številnih glasbenih zvezdnikov, npr. Bruce Springstena 

pa U2 + Eagles of Death Metal ( Paris- Bataclan)

in U2 z avtorico, Patti Smith

 


In še nekaj o Patti Smith, Podatki iz wikipedie.

:::

Zgodbica o trpljenju....

 ...ki si ga ustvarjamo sami.

 Zadnjič sem objavil tri zgodbice, prilepljene na stene terapijskih kabin v zdravilišču Dobrna. Zgodbe o dveh volkovih, potem  o kitajskem nosaču vode in tretja o dveh prijateljih v puščavi nam lahko dajo misliti in so poučne...današnjo kratko zgodbo pa sem našel v knjigi Umetnost sreče, ki je nastala po izčrpnih pogovorih avtorja dr. Howard C. Cutlerja z 14. dalajlamo.

Pripoved temelji na zasebnih srečanjih v Arizoni in Indiji, za katera sva se dogovorila z namenom, da pripraviva knjigo, ki bo predstavljala njegove poglede na življenje in srečo z mojimi opažanji in komentarji iz perspektive zahodnjaškega psihiatra.

 Trpljenje
"Medtem, ko se nekaterim vrstam trpljenja ni moč izogniti, si druge vrste trpljenja ustvarimo sami.
...kaj se zgodi, če nekdo noče sprejeti trpljenja kot nečesa naravnega- nenehno se ima za žrtev in za svoje težave krivi druge. To je zanesljiv recept za nesrečno življenje."

In kratka zgodbica iz prakse psihiatra, avtorja knjige, zelo dobro ponazarja eno od oblik razdiralnega trpljenja, ki si ga sami ustvarjamo oziroma ga sami povečujemo...Takole gre:

Ob svojem prvem obisku pri meni je negovan gospod srednjih let v elegantni, črni Armanijevi obleki uglajeno, vendar zadržano sedel in pričel pripovedovati kaj ga je pripeljalo v mojo ordinacijo.Govoril je blago, z umirjenim glasom. Postavljal sem mu običajna uvodna vprašanja: o trenutnih težavah, starosti, družbenem okolju, v katerem živi, ali je poročen...

 " Ta kurba!" je nenadoma zakričal. Glas se mu je tresel od besa. "Moja prekleta žena! Zdaj BIVŠA žena. Za mojim hrbtom je imela drugega. In to po vsem, kar sem naredil zanjo. Ta...ta bedna...SVINJA!" Ko mi je naslednjih dvajset minut pripovedoval o vseh mogočih zamerah do bivše žene, je govoril vedno glasneje, vedno bolj jezno in sovražno.
Čas najinega srečanja se je iztekal. Ko sem uvidel, da se moj klient šele ogreva in da bi ta pripoved lahko trajala cele ure, sem ga ustavil. "No, ljudje se povečini le stežka sprijaznijo z nedavno razvezo in temu se nedvomno lahko posvetiva med prihodnjimi srečanji," sem dejal pomirjujoče. "Mimogrede, kako dolgo ste ločeni?"
"Maja je minilo 17 let!"

Spomnil sem se na nauk dveh volkov: zmaga tisto, kar hranimo...

:::

 

Zgodbice s stene 3.

Tretja je zgodba o dveh prijateljih ki sta šla skozi puščavo.
Na poti sta se sporekla in eden udari drugega po licu.
Udarjeni se je čutil prizadetega, vendar je molče napisal v pesek:
DANES ME JE UDARIL MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ.
Nadaljevala sta po puščavi, dokler nista prišla do oaze, kjer sta se odločila okopati.
Tisţi, ki je dobil udarec se je med kopanjem začel pogrezati v blatu in mulju, a mu je življenje rešil drugi.
Ko je prišel k sebi, je v kamen izklesal sporočilo:
DANES MI JE MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ REŠIL ŽIVLJENJE!
Ko je njegov prijatelj to videl, ga je vprašal: "Ko sem te udaril, si sporočilo napisal v pesek, zdaj pa ga klešeš v kamen. Zakaj?"
Prijatelj mu odgovori:
KO NAS NEKDO PRIZADENE, MORAMO TO NAPISATI V PESEK, DA LAHKO VETER ODPUŠČANJA IZBRIŠE NAŠE OBŽALOVANJE. VENDAR, KO NEKDO ZA NAS NAREDI NEKAJ DOBREGA, TO ZAPIŠIMO V KAMEN, KJER TEGA NIHČE NE MORE NIKOLI IZBRISATI.


:::

Zgodbice s stene 2.

 Prvi danes sledi še ena zgodbica za razmislek:



Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poškodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani, medtem ko je bilo poškodovano posodo sram. Nekega dne je poškodovana posoda ogovorila svojega nosača: "Sram me je, ker ti ne morem služiti tako kot bi si želela." 

Na to je nosač odgovoril: "Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Že dve leti nabiram te čudovite cvetlice, ki mi prinašajo veselje. Če ne bi bila taka kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevala dan za dnem. 

Nauk: Vsak od nas ima svojo posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na nek način poškodovana posoda, toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take kot smo in z veseljem ugotavljajmo pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev. Ugotovili boste, da ima čisto vsak nekaj dobrega v sebi.



:::

Zgodbice s stene 1.

 Pred kratkim sem bil na rehabilitaciji poškodovane rame v termah Dobrna. Vsakodnevno smo izvajali šest različnih terapij, ena od njih je bila tale:

IFT ali interferenčni tokoviSo srednjefrekvenčni  izmenični tokovi, ki zaradi svojih značilnosti in možnosti razporejanja elektrod delujejo globoko v tkivo. Njihov učinek je predvsem protibolečinski in protivnetni, delujejo pa tudi dražeče na živce in ostale strukture ter tako pospešijo obnovitvene procese v tkivih in poškodovanih živcih. Pri potovanju skozi prevodno tkivo električni tok sproži kemične reakcije (alkaloza pod katodo, acidoza pod anodo), poveča lokalno temperaturo in spremeni fizikalne lastnosti, npr. prevodnost celice. Z draženjem živčnih vlaken lahko v 60 % zmanjšamo akutno bolečino in do 30 % kronično bolečino.

V praksi je to petnajstminutno sedenje v kabini na stolu in buljenje v steno...in to sedenje so mi popestrile kratke zgodbice za razmišljanje, obešene na steno, v vsaki kabini druga. Zadnjič sem obljubil, da bom nekatere delil z vami (čeprav niso nove in so marsikomu verjetno že znane) in sedaj je tule prva:



Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja v nas. Rekel je: »Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen je. Drugi pa je dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge in zaupa.«
Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: »Kateri volk pa zmaga?«
Dedek je preprosto odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš.«

Ekonomija za telebane

Včasih bi bilo najbolje, da ne bi ne bral, ne poslušal radia, ne gledal televizije. Berem, slišim in vidim stvari, ki me razbesnijo.
Eden pomembnejših naukov, ki mi jih je dalo življenje, je ta, da naša jeza ali strah v večini primerov izhajata iz nepoznavanja problema. Vsako stvar gledamo le iz svojega zornega kota in jo kot tako razumemo, prav pa je, da jo pogledamo širše, tudi iz drugih vidikov. Ekonomisti, npr., stvari vidijo povsem drugače kot nekdo s preprosto kmečko logiko, problem večine ekonomistov pa vidim predvsem v tem, da je zanje vse zgolj "ekonomska računica", medtem ko ljudje sploh ne obstajajo.
Vseeno pa bi res rad dobil preprost, logičen in prepričljiv odgovor oz. razlago nekaterih dilem...

Na primer
Vem, da so pri nas plače zelo obremenjene, vendar: s svojim načinom razmišljanja v zahtevah po razbremenjevanju (samo) višjih plačilnih razredov in po drugi strani celo zahtevah po ukinitvi minimalne plače kot rezultat ne vidim drugega kot zgolj še večje razlike in več revščine, medtem ko nekateri v tem vidijo pot razvoja in napredka, pot rešitve iz krize. Kako, na kakšen način?
Moje mnenje je, da nekdo, ki dela, ki je zaposlen, to počne zato, da zasluži (vsaj) za preživetje. Ukinitev minimalne plače bi mu kaj hitro vzela še to, In potem menedžerji z visokimi nezasluženimi prejemki za slabo poslovanje krivijo (pre)visoke minimalne plače namesto da bi se povprašali po svojem slabem vodenju oz. slabih poslovnih odločitvah.
Da se razumemo, niso vsi taki. Nekaj je tudi dobrih, sposobnih, s socialnim čutom in človeškim odnosom do zaposlenih, ker vedo, da je le zadovoljen zaposleni lahko dober delavec. Pa ne gre le za plače...

Bomo s spremembami obdavčitve plač obdržali mlade? se sprašuje ekonomist Bine Kordež v svoji analitični kolumni in pri tem ugotavlja (citat):


Kot ključen problem nagrajevanja ljudi se pač pri nas praviloma izpostavlja previsoka obdavčitev dela, a tudi predlagane rešitve kažejo, da se problemi nagrajevanja praviloma skrivajo v učinkovitosti gospodarstva in sposobnosti narediti in prodati izdelke po cenah, ki omogočajo nagrajevanje inženirjev tudi štiri ali pet tisoč evrov, podobno kot v marsikaterem avstrijskem podjetju. In tega na žalost dohodninska lestvica ne more in tudi ne bo razrešila. Prav bi bilo, da se tega zavedamo in iščemo prave rešitve za probleme, ki jih vsakodnevno izpostavljanje samo previsoke obdavčitve dela zanemari. Sprememba pri višini dohodnine je vsekakor dobrodošla, a zmotna so pričakovanja, da bo imelo to kak vpliv na beg mladih v tujino in višino nagrajevanja strokovnjakov.


In kaj bi bilo narobe z več enakosti?

Kot sem že uvodoma zapisal, bolje bi bilo nič vedeti. Po drugi strani smo pa državljani že tako sčasoma postali popolnoma apatični. Nič se ne da spremeniti. Na koga se obrniti? Kako ukrepati? Ja, politika res lebdi nekje v oblakih, le pred volitvami zna biti prav klečeplazno priliznjena. Celo udeležba na volitvah je vedno nižja. Koga sploh voliti?
Pa vendar ni prav, da smo zgolj pasivni opazovalci dogajanja, ki nam ni všeč.
:::

Didgeridoo

Didžeridu je aerofoni instrument avstralskih aboriginov...
Več o...
Slike
Zvok (Spirit of Meditation- Native Didgeridoo)

Na spodnji sliki je pa moj primerek, dolžine 120 cm. Ga imam že zelo dolgo, bolj za okras, Zvoki mojstrskih izvajalcev so čudoviti, jaz pa nočem kvariti vtisa. Menda zvok privablja živali, pri meni se razbežijo...

Ali pa če bi končno šel na tečaj. Med brskanjem sem tudi pri nas našel nekaj povezav, ki bi morda koristile, če bi se odločil...

:::

Redka svetla točka slovenskih TV programov

Samo Rugelj ima, ko piše o sporedu slovenskih najbolj gledanih televizijskih programov, na žalost prav. Ena velika katastrofa. Če je nekdo omejen zgolj na te programe, lahko gre ob osmih zvečer spat.
Pa se vendarle najdejo svetle točke.
Tale današnja  na primer: pogovorna oddaja, v kateri Manca Košir gosti Polono Vetrih in dr. Miha Mazzinija z zelo aktualno temo o zavisti.
O temi je Mazzini že pred časom pisal tudi v kolumni "Zavist je naša morala"

Obvezna uporaba detektorja ogljikovega monoksida

Tema je posebno aktualna pozimi, v času kurilne sezone. Zaradi zastrupitve v Sloveniji vsako leto umre veliko ljudi...številke ne navajam, ker se v posameznih virih precej razlikuje, v enem na spodnji povezavi piše okrog 50.
Sedaj sem preveril, kakšne so mejne vrednosti oz. kakšen je vpliv na človeka pri posameznih vrednostih. Tabela! Da vem, o čem sploh govorimo.
Doma sedaj že par let uporabljam kaminsko peč in že od takrat se odločam za nakup CO detektorja, seveda takega z prikazovalnikom, da lahko stalno preverjam, kakšno je stanje, ne da čakam, kdaj se oglasi alarm. Tudi stalna izpostavljenost koncentracijam tik pod "alarmantno" je lahko nevarno. No, sedaj sem ga končno naročil in jutri ga menda dobim! Potem mi bo zgornja tabela prišla prav.

Obvezna uporaba detektorja ogljikovega monoksida

Vgradnja naprave za odkrivanje ogljikovega monoksida je po Pravilniku o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 100/2013) obvezna v kolikor se v bivalnem prostoru uporablja gorilna naprava katere delovanje je odvisno od zraka v prostoru. V prostore s kurilnimi napravami, odvisnimi od zraka v prostoru, je treba CO senzorje v skladu s tem pravilnikom namestiti najpozneje do 1. januarja 2017.

Še nekaj povezav na to temo:
Ogljikov monoksid
Kako prepoznati zastrupitev?

Ne jamram

Kakorkoli je že izpadla včerajšnja Cerarjeva tiskovka, kakorkoli si jo že kdo razlaga in komentira...treba je priznati, da je s tistim napisom SLOVENEC SEM, NE JAMRAM, IŠČEM REŠITVE vendarle zadel bistvo! Ampak, žal, o tej vsebini še nisem zasledil nobenega zapisa.
Tu bi se morali vsi zazreti malce vase in spremeniti svoje (priučene) načine razmišljanja.
Taki smo, da zelo radi jamramo,  se nad nečem pritožujemo...kar pomeni, da z nečem nismo zadovoljni. V glavnem ostanemo pri jamranju, nič pa ne naredimo, da bi stanje izboljšali.

In da se razumemo: zgoraj zapisano nikakor ne pomeni opravičevanja zločinov naše "elite" (btw. jaz to večkrat imenujem "balast naše družbe"), prav je, da zanje vemo, prav bi bilo, da zanje odgovarjajo. Tako pa bodo verjetno šele volitve tisti "drugi konec palice". Hudič je v tem, da od nikogar ne moremo pričakovati prav veliko, ker med njimi ni bistvene razlike, ne glede na to, kakšne barve so. Komu bomo torej dali glas na naslednjih volitvah?

Dušan Jovanovič ima prav... le seznam je precej daljši.


:::

...odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo...

Ker sem trenutno doma, imam čas brskati po netu in...katastrofa!

Novinarji pokajo idiotizme, slovnične napake, računske nesmisle...

Na primer:

Radio Krka je zjutraj pisal o zimskem enakonočju. Nisem mogel molčati, zadevo so potem kaj kmalu popravili. 21. decembra je zimski solsticij, enakonočje pa pomeni enako dolžino dneva in noči, imamo pomladnega okrog 21. marca in jesenskega okrog 23. septembra.


Kaj je narobe s tole računico??
(copy-paste, verjetno že zbrisano oz, popravljeno, pa vendarle: zakaj ne preverijo pred objavo?)

Neosvinčeni 95-oktanski bencin, ki trenutno stane 1,146 evra, se bo pocenil za 0,037 evra. Nova cena bo tako znašala 1,183 EUR.  

Še ena je bila danes zelo podobna, pa je ne najdem več...
Aha, sedaj sem se spomnil: ponudba nekega izdelka, ki ga dobiš z 22% davkom, skupaj z montažo pa z 9,5% davkom, v tabeli so številke zamenjane in so tiste z nižjo davčno stopnjo višje.
Tale zadnja sicer ni novinarska, ampak, če se greš resen posel, to ni to.

Saj se zgodi, toda...če profesionalci ne preverjajo, kaj pišejo, preden to objavijo, nas ne morejo čuditi objave in kiksi nas, blogerskih amaterjev.

Je bil Jezus gej?

Z zgodovino in knjigami se da manipulirati. Vsakdo iz celote potegne obdobja ali odlomke, ki mu bolj ustrezajo, ki bolj "dokazujejo" teorije, ki jih zastopa (tak primer je npr. med drugim določanje "zgodovinskih meja" med državami).
Dilema 1): prav v svetem pismu najdemo odlomke, iz katerih bi se dalo sklepati, da je bil tudi Jezus gej.
Npr. citat: učenec, ki ga je Jezus ljubil...

Dilema 2) Ali se gej rodi ali "nastane" oz. postane kasneje? Bolj se nagibam k prvi, če bi bilo odvisno npr. od vzgoje, bi se dalo domnevati, da bi bile lahko ponekod cele družine gejev oz. lezbijk. Ampak, če se geji (in lezbijke) taki že rodijo, je torej to povsem naravno. Dano od Boga.

Dilema 3) Kaj je sploh naravno?
D. M. Scott Peck v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast 2 zelo enostavno ugotavlja, da je človeška narava to, "da se polulaš v hlačke". Tako je vsak od nas začel: opravil je naravne potrebe, ko so se pojavile in jih je začutil. Stiskati ritko in se truditi, da bi se pravočasno povzpel na školjko, je nenaravno. Vendar se otrok čez par let začne obnašati "nenaravno", stiskati ritko in se vzpenjati na školjko. V nekaj naslednjih letih postane naravno, da otrok "umazane zadeve" opravi na stranišču. Otrok v kratkem časovnem obdobju spremeni svojo naravo...

Vse skupaj le kot razmišljanje...

::

Ali sem dovolj star, da bi lahko drugim solil pamet?

Ali pa sem morda dovolj pameten, da tega raje ne počnem?

Pred časom mi je bila psihologija zelo zanimivo področje ("Psihologija je veda ali znanost, ki proučuje človeško osebnost, obnašanje in duševne pojave.  Predmet in cilj psihologije = razumeti sam sebe in druge ljudi.") in takrat sem se (knjige s tega področja) precej ukvarjal s tem, predvsem s ciljema "razumevanja samega sebe in drugih ljudi" ter "postati boljši človek". Kako posamezniki različno vidimo iste stvari, jih različno ocenimo in se potem glede na to različno odzivamo, različno reagiramo...kar je vse odvisno od perspektive gledanja, od izkušenj, ki jih posameznik nosi s seboj, od same "narave" človeka itd.

Obiskovanje trgovskih centrov mi je bila vedno največja muka, v tistem obdobju "svojega razvoja" pa sem nujne nakupe rad izkoristil za opazovanje ljudi, obnašanja, reakcij...in včasih je bilo v tistem vrvežu kar zanimivo.

Prav tako že leta spremljam odnose med starejšimi in mlajšimi, tako doma kot na delovnih mestih. Opazujem in se učim, predvsem tega, kakšen naj ne bi bil. Saj vsi poznamo tisto "vedno smo delali tako in dokler bom jaz tukaj, ne bomo nič drugače!". Ja, kar nekaj takih oslov sem srečal in vedno sem pomisli: "bohnedaj, da bi bil kdaj (zavedno ali nezavedno) tak". Pa kako sem vesel, če se pojavi kak nov s svežimi, drugačnimi idejami..., ne moremo celo življenje stvari delati enako, na enak način..., to je cokla kakršnemukoli razvoju in nenazadnje, zanimiv bi bil npr. statistični podatek, koliko kmetij je propadlo zaradi tega.
Že brezkončno napletanje zgodb, kako je bilo včasih, zna biti dovolj mučno.

So pa tudi drugačne situacije: pred leti sem poznal "mulca", ki je kmalu potem, ko je naredil vozniški izpit, imel več (na srečo netragičnih) nesreč in vedno je bil kriv nekdo drug ("tisti ovinek sem že zvozil veliko hitreje"..."če ne bi bilo tiste xy okoliščine, bi zvozil"...itd.)...v tem primeru sem mu moral povedati, da bo tako vse dokler se ne bo vprašal in razmislil o svojem delu krivde.


"Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja"  (moj podpis na Tekaškem forumu ). Z namenom in trudim se tega čimbolj držati. Včasih me sicer kaj zbode, včasih se zadržim, včasih pa le napišem svoje mnenje (svoj pogled), neskončnemu razravljanju pa se izogibam. Brezplodno, ničemur in nikomur ne koristi.

Naj bo dovolj...
...btw. tole je moj 200. zapis v tem dnevniku. drugi je "bogatejši".

::

13 000 korakov oz.9 km na dan

Ta teden dobivam odgovor na vprašanje, ki me že dolgo zanima: koliko korakov oz. kilometrov naredim dnevno v službi pri svojem delu. Napravice sicer nimam jaz ampak sodelavec, s katerim sva večino časa skupaj, v delavnici ali na terenu.
Prejšni dan je bil celodnevni terenski, današnji pa le 8-urni v delavnici in je...še sam ne vem, po eni strani presenetljivo, pa vendarle nekako pričakovano...v krajšem času postregel s približno 1000 koraki več (torej 13700) in nekaj 100 metrov več (9,6 km) kot dan na terenu  pri montaži pohištva.
Torej: če računam 9 km na dan, je to 45 na teden in 180 km na mesec! Samo v službi. Če dodam še preostalo fizično delo ter stopnice tako na terenu kot v delavnici...hm...
In potem v neki bedasti reviji o zdravju berem, naj poskrbimo, da se bomo gibali vsaj pol ure dnevno.

Običajen delovni dan

S kolegom sva danes montirala kuhinjo. Nič posebnega, ne majhna in ne izrazito velika, malce komplicirana, v 1. nadstropju stanovanjske hiše. Včasih sem v kakšnem bloku štel stopnice, "specialiteta" so bile številke nad 1500...

"Posebnost" današnje sicer zelo običajne montaže je bila aplikacija za štetje korakov in izračun kilometrov na telefonu mojega sodelavca, vključno z izračunom porabe kalorij za "korakanje" (ne pa tudi za vse ostalo delo, ki sva ga opravila).

Podatki:

* 12721 korakov, od tega lepo, a neznano število stopniščnih, ker jih nisem posebej štel; 

* 9,24 km; 

* 800 kcal;

::

Mojih 5 minut...

...torej zelo na hitro:
Zadnje čase imamo zelo veliko dela in ne gre mi v glavo vsa ta brezposelnost in jamranje, da ni dela in tako naprej.
V končni fazi je bolje dela preveč, to se nekako podela, četudi z nadurami, bolj je problem buljenje v zrak. In tega je danes med mladimi vse preveč, oni na cesti, tastari pa delamo, velikokrat čez mero.

To se pozna. Stalna utrujenost, da potem, ko prideš iz službe, ni več volje (resnici na ljubo niti potrebe), da bi šel še na tek. V oktobru in novembru sem bil veliko na terenu. Ultra pušeljc! V glavnem naš konec, od Blegoša do Soriške. Posamezne dele prehodil (tekel) večkrat. Sedaj se je dan skrajšal, delo namnožilo...pa smo tam.
Dolgovi pa ostajajo. En zelo lep, Velika Krpanova pot. Nazadnje sem bil tam leta 2011.
 Potem bi bil čas, da končno premerim dolžino moje poti okrog Selške doline, prehodil/pretekel sem jo dvakrat, brez gps in res ne vem, koliko je moj približek 85 km realen. Investiram v napravo s 16 ur avtonomije in gremo!
Enostavno se mi ne da več! Da se zjutraj usedem v avto in se nekam zapeljem na tekmo. Kranjska zimska tekaška liga je full cool, ni daleč, všeč mi je, da se dogaja na petih zelo različnih terenih, ampak se mi, kot prvo, ne da še v nedeljo vstajati dovolj zgodaj, da ujamem štart in kot drugo, nedeljski dopoldnevi so pri nas namenjeni družinskim srečanjem...in vse ostalo že skorajda simbolizira pobeg, to pa ni dobro.
Zanimiv je sv. Primož ob sobotah, zanimiv je bil Štanjel, pa Snovik...ampak...enostavno se mi ne da več.
Zapečkar? Mislim, da (še) ne. Prej bi rekel, da je problem v tem, da se mi pač življenje obrača tako, da mi tek ni več prioriteta (in kot sem že omenil, imam gibanja tudi brez teka dovolj).
Lepa tekma na lep dan v lepem naravnem okolju lahko predstavlja zelo lep izlet za oba, sproti pa še nekaj kilometrov odtečem!
Izzivi? 
Dva sta malce više v "dolgovih". Eden je pušeljc. Tako daleč na tekmi še nisem tekel. Kdaj, če ne sedaj?!


LP, vencelj

Johnny Deep je tudi glasbenik