Free Running Inspiration

Chase Armitage

I may not change the world, but I'm sure to spark the mind that will...Tupac Shakur

Kot po maslu...

Tone Pavček - Sreča

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad. 

Teden je minil, kot bi mignil. Dober teden, delovno uspešen...zaključenih nekaj uspešnih projektov. Pa še za tek se je našel čas. Lepo! Kot po maslu...

Grinderman... again

Rise (balzam za ušesa)
(I don't need you) To set me free (besedilo)
Get It On (zame balzam za ušesa, ne pa tudi za večino...)
When My Love Comes Down
Grinderman (špica), kitara v drugi polovici pa sploh!
Kje je fora? Itak, da sem že leta Cave fan. 2x sem bil na koncertu, še več ljubljanskih sem zamudil. Žal.
Marca prihaja Grinderman 2 RMX. Bajno!

Topel stisk roke

Revija "Naša lekarna", št. 58, december 2011 , članek Tisoč želja na starni 84:

V toplem stisku roke začutimo energijo
Pri tem začutimo energijo ali pa, da te energije ni nikjer. Energija nastaja, ko zaužito hrano v celicah spremenimo. Naša skupna energija je sinergični seštevek vseh drobcenih mikroenergij iz vseh tisočev milijard naših celic. Energija v celicah nastaja v mitohondrijih, ki so nekakšna kurišča hranilnih snovi. Pri tem je pomembna polpropustna dvoslojna celična membrana, ki mora selektivno prepuščati hranilne snovi v celico in odpadne snovi iz nje. Če ima človek energijo, mu ta mehanizem deluje. In to se čuti tudi, ko ti poda roko! Začutimo pa tudi, ali je roka vlažna, morda celo hladna...Nekako te prešine, da z zdravjem takega človeka ne more biti vse v najlepšem redu, kajne? Začutimo tudi psihično negotovost.
Zato ne rečemo zaman "topel stisk roke". Ta dobesedno pove, da imamo pred seboj zdravega človeka, ki je tudi psihično stabilen, zanesljiv in zaupanja vreden...

Ups...in kaj je sedaj narobe z mano, kaj mi manjka? Še sredi poletja imam ledeno mrzle roke...

Metoda 100 želja

Pred novim letom se naletel na članek 100 želja. Ne bom o tem, vse, kar je zanimivega, je na povezavi.
Ideja mi je bila sprva BZ, a je hitro postala mikavna, neke vrste igra in je predstavljala dober izziv. Malo nazaj sem v spletnem dnevniku v zadnjem odstavku jamral zaradi pomanjkanja ciljev. Morda bi skozi to igro cilji lahko postali bolj jasni...in sem začel...
 Sedaj sem pri številki 27...Pišem, kadar mi kaj pride na misel, morda pa bo potem pogled na celoto prinesel kako zanimivo razkritje ali cilj...morda celo pot??

Ptičje gnezdo oz. analiza stanja

"Pticam ne moremo preprečiti, da bi nam letale nad glavami, lahko pa jim preprečimo, da bi nam spletale gnezdo v laseh"
Lepa misel indijskega filozofa, ki nas uči, kako ravnati z zloveščimi mislimi, ki se nam spreletavajo nad glavo...
In jaz sem spet enkrat pozabil na te nauke in si dovolil, da so mi skrbi "spletle gnezdo v laseh" in me pričele razjedati.

STRES

Vsi se v življenju srečujemo z občasnimi ali s stalnimi stresnimi situacijami. Vsakdanje stresne situacije, za katere možgani ocenijo, da jih lahko obvladamo, sprožajo pozitivne učinke stresa (visoka motiviranost, občutek zadovoljstva, živahnost, samozavest, ustvarjalnost, učinkovitost in uspešnost, sposobnost jasnega in racionalnega razmišljanja ter odločnost...). Občutek imamo, da lahko situacijo obvladamo.
Kadar pa s stresom ne moremo učinkovito upravljati, se vse usmeri v odzive za preživetje. Znižajo se intelektualne sposobnosti, pokažejo se očitne posledice na čustveni in socialni ravni, ki vplivajo na neučinkovito komunikacijo s soljudmi in okolico. Pojavijo se simptomi in posledice negativnega stresa: nespečnost, motnje hranjenja- povečanje ali izguba apetita, splošna mišična napetost, znižana stopnja motivacije, težave s koncentracijo, znižana stopnja miselnih sposobnosti, slab spomin, razdražljivost...
Odzivi so od posameznika do posameznika različni in so odvisni predvsem od doživljanja potencialnih groženj. Nanjo  vpliva subjektivna ocena ali lahko stresno situacijo ohranimo pod nadzorom ali pa je takšna, da je ne moremo obvladati. Za obvladovanje stresa in s tem za ohranjanje zdravja je subjektivna ocena situacije pomembnejša od dejanske nevarnosti.

KAJ JE S TISTO KMETIJO?

Na njej sem odraščal, skupaj s starši, starejšo sestro in bratom dvojčkom. Pa je splet okoliščin pripeljal do situacije, da sta na kmetiji ostala starša sama in se pri starosti blizu 80 let spopadata s tistimi bregovi. Jaz se nakako čutim dolžnega pomagati jima, a pri današnjih službah so možnosti zelo omejene. Saj grem, takrat ko je seno, pa krompir...a kako bo naprej. In to me že leta bremeni. Kaj storiti? Vsak ima svoje življenje (za kakršno se je sam odločil), svojo družino, svoje skrbi...in dovolj smo stari, da si novih res ne želimo nakopati.
Premlevanje možnosti in moja odločitev, da moramo za vsako ceno najti trajno rešitev, ni obrodila sadov, pojavili pa so se resni simptomi negativnega stresa, podprti z depresivnim razpoloženjem kratkih decemberskih dni...
Krivda za to je seveda moja. Subjektivna ocena situacije je bila moja. Tudi tukaj seveda ne gre brez "podpore":
- starši v vlogi žrtve, ker so "jih zapustili otroci" ;
- mnenje okolice (večni problem, ki nas bremeni): "kakšni so to otroci, ki pustijo, da se starši sami tako mučijo...?";
Pod težo bremena človek izgubi voljo tudi za tisto, kar ga je prej veselilo (tek), čeprav bi v resnici prav sedaj moral "nekaj sprostitvenega naložiti tudi na drugo, protistresno stran tehtnice". Pa še to: starši sami na kmetiji, jaz naj pa tekam naokrog, kot da nimam nobenega "pametnega dela"?.

ODLOČITEV

Ne vem, ali je to le plod mojega (trenutno) boljšega razpoloženja ali pa je odločitev trajna: bržkone bo vse ostalo tako kot je, z Romano bova hodila na obiske in pomagat (pri večjih akcijah), kaj bo s kmetijo in domačijo potem, pa sam bog ve...
Tako se bom tudi obnašal: ne bom dovolil, da bi me še naprej obremenjevalo...ker hočem biti sam vladar svojega življenja! 
A kako, ob službi, pri kateri nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov. Nemogoče je karkoli planirati, če noben dan zjutraj ne veš, ali boš doma ob 15. uri ali pa zvečer ob 21. uri. To mi nikoli ni bilo jasno, da se ne bi dalo malce organizirati. Zblojeno...

In danes sem tekel...no ja, klanci...torej hoja/tek...petič v decembru.
Novoletne praznike imava namen preživeti v Sp. Danjah, tako kot že nekaj let zapored. Mir, tišina, narava...pa čustveno nabiti "Odmik od teka"  kanim postaviti na glavo...
Je to že trenutek, ko se bom "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval?

Aha, da ne pozabim: moja velika napaka je odsotnost ciljev. Za dosego rezultatov (šport ali karkoli drugega) moraš imeti jasno zastavljene cilje in pot za dosego le-teh. Jaz "brezciljno tavam naokrog"...a po drugi strani bi bilo postavljanje ciljev brezplodno početje zaradi zelo majhnih možnosti optimalne priprave (služba...).

Začarani krog

Spet sem se znašel v začaranem krogu. Spirala, ki me vleče navzdol. Nekam na dno.
Je to povezano le s sivino depresivnega decembra? Kratki, preobremenjeni dnevi? Nerešeni problemi, ki se vlečejo že leta, o katerih sem pisal pred kratkim, me grizejo vedno bolj, a jim ne vidim rešitve.
Pomanjkanje motivacije, brezvoljnost...
Kje je točka, ko se bom lahko "poln zanosa in življenske strasti" odrinil z dna in izplaval...?


Zakaj se sploh sekiram?
Nakažem možnost, pa se nekdo očitno bolje počuti v vlogi žrtve, raje vidi, da vse ostane tako kot je, noče rešitve, ki bi odstopala od 30 let stare vizije brez sprememb. Lahko bi dvignil roke, OK., potem pa nič...in to prvi dan tudi storim...,toda ne, v naslednjih dneh me zgrabi še bolj in me potegne še bolj navzdol. In se ponoči zbujam, tuhtam in iščem nove rešitve...Ne morem si kaj, čeprav je brez veze, problem zato ni nič manjši.

Vendar:
 Pritegnil me je  tale članek iz Vive izpred dveh let. Svetloba??
Spremeniti miselnost...
Bo lažje, če napišem?