"S križem je križ"- pa mora biti tako?

Prejšni mesec sem bil na fizioterapiji zaradi kroničnih težav s križem. Večletni problem ("med dejavnike tveganja za nastanek nespecifične bolečine v križu sodijo težka fizična dela, pogosto sklanjanje, obračanje, dvigovanje težkega bremena in dolge statične obremenitve...številni psihosocialni dejavniki kot so anksioznost, depresija in mentalni stres na delovnem mestu.").

Hrbtenico podpira približno 140 mišic, ki nadzorujejo njeno gibanje - od vratnih mišic, do hrbtnih, mišic prsnega koša, trebuha in medeničnega dna.

Nekaj je zelo logično in ne rabi nobene velike znanosti: če samo pogledamo človeško okostje, takoj opazimo, na čem stoji celoten zgornji del telesa. Na hrbtenici. In takoj je jasno, da hrbtenica rabi mišično oporo. Po preprosti logiki rabimo močne hrbtne in trebušne mišice.
Me vpraša fizioterapevtka, če izvajam kakšne vaje. Ja, seveda, vsakodnevno. Me vpraša naprej, če ji lahko te vaje pokažem. OK., pa bom. In se po par bolj "nedolžnih" vajah spravim v položaj za nekaj zelo podobnega temule. Terapevtko zagrabi panika: "Nehaj, takoj prenehaj!  Tega ne počni nikoli več! Nobenih vaj s sočasno dvignjenimi nogami! To so vaje za six packe, za mišičasti videz, nimajo pa nobene veze s hrbtenico in ji ne nudijo nobene opore, le škodo!"

 Preventiva in rehabilitacija bolečine v križu s sodobnim kinezioterapevtskim pristopom (klik).

: